S tem očitno »nimajo zveze« noben zakon pa odnos do živali, rastlin in ljudi – ni nujno, da v tem vrstnem redu. Važno je le, da nekdo doseže svoj cilj. Ali so to Cerkev, država, pozicija ali opozicija, lastnik, kupec, prodajalec ali prevoznik ali kdorkoli drug, sploh ni pomembno. Važno je, da uveljavim svoj prav ne glede na vse in vsakogar. Pa je nepomembno, če so povsod table z opozorili, da ruševec in živali rabijo mir in tišino, ki jo »zagotavljajo« delovni stroji in helikopterji. Prav tako »ni posebej važno«, da so preštevilne blatne in razrite gozdne poti v nasprotju s podrastjo in na primer z gobami. Le glejte, da boste nabrali zahtevano količino gob in da se boste strogo držali omejitev glede parkiranja in hitrosti vožnje.
»Lepo« in koristno razmišljanje, ki nas pripelje do zaključka, da nas imajo za bebce tisti, ki smo jih izvolili v preteklosti, in danes tisti, ki skrbijo za naš »dušni mir« ter svoje koristi.
Pa nekako ne morem mimo tega, da se naši predniki, partizani, ki so jim bili gozdovi pojem upora in svobode, obračajo v grobovih. Morda pa gozdove danes ravno zato tako vestno uničujejo.
Zanemarjeno in nepokošeno grobišče padlih 3. bataljona Prešernove brigade na Goreljeku na Pokljuki bi moralo biti dokaz sramu. Popolnoma prekrita plošča s črno barvo preko vseh imen in priimkov ob spomeniku pa bolj spominja na željo po pozabi kot pa na dostojen odnos do junakov.
Čeprav pristojni kar pogosto izvajajo nekatere slovesnosti in številni turisti dnevno ustavijo svoj korak na teh mestih, se zdi, da je resničen odnos do vrednot nevsebinski, površen ter celo hinavski.
Noben izgovor kogarkoli glede vsega zgoraj navedenega ne zadovoljuje. Upravičeno! Tudi opozorila in prošnje v preteklosti ne. Za nekatera dejanja ali pa izostanek ukrepanja, tako glede narave kot dnevnega človeškega ravnanja, enostavno ni opravičila.
Golosek v vseh glavah oblastnikov bi se moral ustaviti.
Miloš Šonc, Grosuplje