Golob je samo verjel (ko je dal izjavo pred leti), da so (vsaj v večini) v nadzornem organu, kot je protikorupcijska komisija (KPK) ljudje, ki so sposobni videti celoto (po angleško bi rekli »big picture«), ne pa samo posamične pikice v tej veliki sliki (ali videti in problematizirati posamično drevo, niso pa sposobni videti gozda). Ljudje, ki ga zdaj pozivajo k odstopu oziroma k temu, naj izpolni to, kar je rekel (politična desnica tako rekoč v celoti), so v bistvu črkobralci ali ljudje, ki se te izjave oklepajo kakor pijanec plota. Če pa gre za koga od njih, pa je povsem obratno! No, toliko o enakih vatlih. Nesposobni so biti objektivni. Ampak objektivno: povsem isto počne tudi politična levica.
Druga »pesem« pa so ljudje v sodni veji oblasti. Od njih (iskreno: tudi od ljudi v nadzornih organih, kot je KPK) pa se povsem upravičeno pričakuje, da so sposobni videti »big picture«. Da pa so tudi profesorji prava nesposobni uvideti celoto, dokazuje Rajko Pirnat. V oddaji 24ur zvečer 16. 1. 2026 je namreč izjavil: »Ni pomembno, kaj bo ljudstvo reklo, važno je, kaj pravo pravi.« Sprašujem: od kdaj pa je pravo nad voljo ljudstva? Pričakujem, da bo kdo znal pojasniti, zakaj in od kdaj je pravo nadrejeno volji ljudi? Ali je Pirnat zares tako ozkogled in ne zna misliti dolgoročno, da mu je izgovor dejstvo, da so se mnogi diktatorji izgovarjali na ljudstvo in iskali legitimnost v ljudstvu? Ker pravi tudi tole: »Podpora ljudstva še ne pomeni, da kdo dela prav.« Da, to je res, ampak na dolgi rok so diktatorji »popušili«. Ker je pač ljudi zlahka naplahtati, da ljudje dajo takim prav: ljudi, ki naj ti dajo prav, je treba samo »prepričati«, da so nekaj posebnega (npr. posebna rasa ali pa posebni poklicni ceh). V Golobovem primeru je ta prekršil neko zelo formalno zadevo (vlada ni napisala sklepa, da je treba policijo prečistiti politično desno usmerjenih zgolj zaradi tega, ker je verjeti, da ti policisti ne bi ravnali z morebitnimi kršitelji strokovno, ampak v skladu s svojim desnim prepričanjem). Če bi vlada to napisala, potem bi Golob smel Bobnarjevi poslati tista dva SMS (ker pa tega ni napisala, so se črkobralsko »obesili« na ta dva SMS). To priznava tudi Divjakova (iz KPK). Pa je popolnoma jasno, da je Golob prišel na oblast tudi zaradi opisane namere. Da so o tem pisali tudi v programu stranke (v GS). Da so to najbrž napisali tudi v koalicijski pogodbi. In da so o tem zanesljivo govorili tudi na vladi. Le napisali tega niso.
Navsezadnje bo kršitelj nekih zelo formalnih, ne pa vsebinskih napak, doživel svoj »slavni« konec že čez dva meseca. Samo primitivno naravnana, nedorasla, nezrela, otročja oseba si utvarja in zahteva, da se morajo stvari, ki si jih ona zamisli, rešiti čez noč (podobno pa je bila naravnana v zadnji Tarči Žnidaršičeva, ko je problematizirala dolžino pravnih postopkov proti domnevnim koruptivnežem okrog Jankovića).
Menda vam je jasno (če ste odrasli, razumni ljudje), da vsaka stvar rabi svoj čas, da nič ne gre čez noč – celo obratno: čez noč stvari lahko urejajo le diktatorji. Ali ste torej vsi tisti, ki krvoželjno zahtevate glavo Goloba, nič drugega kot mali diktatorji? Ki niste sposobni potrpeti niti devet tednov? Ali ste kot tisti otrok, ki se nažre piškotov kljub opozorilu mame, da bo čez pol ure kosilo. Otrok pa: »Jaz sem lačen zdaj, ne čez pol ure!«
Tudi Matevž Krivic je priznal, da se vsega pač ne da napisati. Da je treba razumeti, kaj je namen zakona in v tem smislu tudi biti sposoben interpretirati storjeno z vidika namena zakona (ne pa njegovega posamičnega člena). Četudi je ta člen zanesljivo skladen z namenom zakona. Tudi pikica v skladu s celotno sliko – ampak slike ne boste dokončno presojali glede na to, kaj si mislite o tej pikici.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana