(Mimogrede: SDS sploh ni zbrala 30 poslanskih glasov za preiskavo Gen-I, zato ji je priskočil na pomoč DS oziroma njen sedanji koalicijski partner in zahteval želeno parlamentarno preiskavo.)
Nekaj dejstev za tiste, ki zadeve ne poznate. Pri komisiji o Gen-I preiskave niso preprečili ob rojstvu. Komisija je bila ustanovljena. Ni šlo za to, da bi večina v Državnem zboru rekla: »Te preiskave ne bo.« Šlo je za spor v že ustanovljeni komisiji. Za vprašanje, kako se bo preiskava izvajala, kdo lahko sodeluje in kdo je lahko zaslišan. Toda koalicija danes te razlike namerno briše.
V primeru Gen-I so kot priče predlagali tudi številne poslance Gibanja Svoboda, predsednika komisije in predsednika vlade. S tem se je odprlo povsem konkretno procesno vprašanje, ali lahko nekdo, ki naj bi bil priča, hkrati sodeluje pri delu komisije, ki vodi preiskavo. Ali lahko član komisije, katerega politična vloga je predmet preverjanja, odloča o poteku iste preiskave? Še bolj očitno je bilo vprašanje predsednika komisije kot morebitne priče. Predsednik organa, ki preiskuje določeno ravnanje, in hkrati oseba, ki bi morala pred tem organom odgovarjati na vprašanja, sta vlogi, ki ju je težko združiti.
Najbolj nevaren argument, ki ga danes uporablja koalicija, je maščevanje: »Ker ste vi nekoč naredili nekaj podobnega, lahko tudi mi.« Če je bil pri Gen-I kakšen postopkovni problem, se ga ne rešuje tako, da se iz njega naredi splošno dovoljenje za omejevanje opozicije. Ustava ne deluje po načelu: danes mi tebi, jutri ti meni. Oblast ima vedno večino. Opozicija ima samo nadzorne mehanizme. Prav zato je njena pravica do parlamentarne preiskave še posebej varovana.
Kritike pa najbolj letijo na takratno predsednico DZ Urško Klakočar Zupančič, a vse skupaj ni tako preprosto, kot se danes pogosto prikazuje. Ni šlo za to, da bi nekdo brez pravne podlage samovoljno ustavil preiskavo. Obstajali so argumenti, na katere se je mogoče sklicevati.
Prvi je bil povezan z vprašanjem meja parlamentarnih preiskav. Ustavno sodišče je že v preteklosti opozarjalo, da parlamentarna preiskava ni neomejeno politično orožje, ampak mora spoštovati ustavne meje. Ne sme postati nadomestilo za kazenski postopek, sredstvo političnega obračunavanja ali način pritiska na posameznike. Pomemben je bil tudi širši okvir odločitev Ustavnega sodišča, povezanih s primeri, kot je bil primer Kangler, kjer je sodišče poudarjalo pomen varstva posameznikov pred arbitrarnimi postopki države in pomen procesnih jamstev.
Drugi argument je bil praktičen. Če bi bili številni poslanci Gibanja Svoboda, predsednik komisije ali celo funkcionarji, povezani s preiskovano zadevo, hkrati priče in člani komisije, bi se pojavilo resno vprašanje, ali lahko takšna komisija sploh deluje nepristransko. (Velja namreč osnovno načelo, da oseba ne sme hkrati odločati o postopku, v katerem ima sama neposreden interes.) Pri UKZ so torej obstajali pravni argumenti in med pravniki ni bilo, vsaj enotnega mnenja ne, da bi ravnala protiustavno, kot ravna Stevanović s koalicijo v sedanjem primeru.
Če sklenem. Primer Gen-I torej ni dokaz, da sta primera enaka. Je dokaz, da sta različna. (In tudi če bi bila, bi bil moj odgovor, da ena domnevna napaka ne daje pravice do druge.) UKZ je mogoče kritizirati, če kdo meni, da je pri Gen-I preveč posegla v delo komisije. Toda razlika je, ker je šlo za spor o mejah delovanja že ustanovljene komisije, ne pa za zavračanje same pravice do parlamentarne preiskave. Pri Gen-I je bil spor o tem, kako naj komisija deluje. Danes pa je spor o tem, ali sme oblast preprečiti, da se komisija sploh ustanovi.
Polona Jamnik, Bled