Študenti so se najprej povezali okoli jasne vizije Srbije, v kateri želijo ostati, nato pa našli načine, kako za isti cilj mobilizirati državljane. Od zunaj je to lahko videti preprosto, vendar je zahteven proces, poln konfliktov, premislekov in razhajanj glede konkretnih politik, zlasti identitetnih vprašanj. Kljub temu so razumeli, da je treba te razlike deloma dati na stran in dati prednost tistemu, kar jim je skupno. Če bodo nadaljevali po tej poti, pričakujem, da bo tudi vlada lahko vsaj nekaj časa obstala in kljub razlikam uresničila skupne prednostne naloge. V gibanju zagotovo obstajajo tri ali štiri jasno profilirane ideološke frakcije. Obstaja veliko razpok, ki bi lahko imele resne posledice. Kljub temu upam, da sta zadnji dve leti pokazali, da je mogoče razlike postaviti v drugi plan in sprejemati dobre skupne odločitve.

Nasprotnika, ki jih je povezoval, sicer ni več na oblasti. Kljub temu menim, da največje tveganje niso izguba mobilizacijske moči, odpor starih struktur ali pomanjkanje izkušenj. Izkušnje je mogoče pridobiti hitreje, kot si mislimo, stare strukture pa so pogosto najglasnejše takrat, ko so najšibkejše. Največje tveganje vidim v razkoraku med počasnostjo institucionalnega delovanja in hitrostjo javnih pričakovanj. Obnova institucij je počasna in pogosto nevidna, pričakovanja pa so neposredna in čustvena. To neskladje lahko povzroči razočaranje in odpre prostor za novo avtoritarno ponudbo s sporočilom, da demokracija ne prinaša rezultatov.

Vir: Delo

Priporočamo