Da ne bom samo kritizirala, marsikaj napisanega tudi drži. Militantni del (Hamas in Hezbolah) je prevzel dominantno vlogo na škodo vseh Palestincev, saj oboroženi upori proti močnemu okupatorju prizadetim ne morejo prinesti nobenih koristi (recimo tudi pri Kurdih). Nikakor pa se ne morem strinjati z njegovim neselektivnim pogledom, razmišljanjem in pisanjem, kjer obravnava samo obdobje od usodnega Hamasovega terorističnega napada naprej, vse zgodovinsko ozadje in dolgoletno izraelsko krivdo pa ignorira. Kot da se nikoli prej ni zgodilo nič. (EU podobno razlaga, brez zgodovinskih dejstev in svoje odgovornosti, Putinov napad na Ukrajino.) Pisec enostransko obravnava Palestince, čeprav je njihov upor posledica dolgoletnih izraelskih načrtnih dejanj (stalnega nasilnega širjenja okupiranega teritorija in prisilno težko životarjenje Palestincev v getih, brez vsake perspektive). Vsi palestinski oboroženi upori so bili bolj »demonstrativnega« značaja, ker za večje uspehe realno niso imeli nobenih možnosti. Kasneje pa so upori še postali priročen izgovor za vse sionistične vedno bolj drastične posege, ki so dosegli vrhunec v sedanji popolni okupaciji in genocidu.
Kaj nam pisec dopoveduje? Če strnem v enem stavku. Za svojo tragedijo so krivi Palestinci sami, ker ne zamenjajo svojega vodstva. Kdo bi sploh omenjal Izraelce!
Polona Jamnik, Bled
