In tu trčimo ob glavni vladni problem: kako do tega, vsaj »fluidnega« kapitala? Kot je rekel nekdanji slovenski bančni guverner, je denar plašna ptica in vsak dosedanji poskus, da bi lažje prišli do tega kapitala, se ni posrečil ali pa je napravil še dodatno luknjo v državnih financah.
Že prva slovenska vlada je s tem imela probleme in je našla rešitev v integralnem proračunu. K državnemu proračunu je priključila še pokojninsko in zdravstveno blagajno. Nastala je velika finančna luknja, ki se še danes čuti v obeh že dolgo spet samostojnih blagajnah, ki ne moreta preživeti finančnega leta brez izdatne državne pomoči. Temu so sledili desničarski predlogi, da bi obe blagajni razdelili v večje število blagajn, kar je takoj trčilo ob velik odpor, ne samo pri sindikalnih centralah, pač pa tudi v velikem delu strokovne javnosti.
Sedanja vlada spet ubira stare finančne poti, saj tudi zaradi volilnih obetov rabi dodatna finančna sredstva za pokritje obljub. Zaradi tega se je takoj sprla s sindikati, jih poskušala tudi »kaznovati«, ampak s tem ni dobila denarja. Denar je začela iskati z rebalansom proračuna, da poplača nekatere obveznosti najbolj zahtevnih volilnih akterjev. Lotila se je iskanja denarja po ministrstvih in med prvimi je to našla v kulturi ter pri tem pozabila, da je Slovenija nastala zaradi svoje kulture. Kot preizkušeno v prejšnjih vladah bo najboljša možnost prodaja podjetij iz državnega konglomerata. Vsekakor bodo do tedaj na vrsti ostali nekdanji in sedanji »sovražniki«, ki bodo še kako občutili finančno lakoto, ampak do lastniškega kapitala bo pa pot še naprej zaprta.
Franci Gerbec, Kremenica