Ne v Moskvi, ne v Budimpešti, ampak v ameriških konservativnih omrežjih. In to pri istem Trumpu, pod katerim je leta 2017 pristal pod sankcijami. Balkanska politika že dolgo ne temelji na ideološki doslednosti, temveč na sposobnosti prilagajanja razmerju moči. Christian Schmidt je v tej zgodbi postal simbol sveta, ki počasi izginja. Sveta, v katerem je mednarodna skupnost še verjela, da lahko z dovolj političnega pritiska disciplinira lokalne elite in upravlja procese demokratizacije. Danes največje sile mednarodno pravo uporabljajo selektivno, govor o vrednotah pa je vedno bolj podrejen vprašanju strateških interesov. Schmidt je ostal ujet v logiki obdobja ideje liberalnega svetovnega reda, ki se počasi, a vztrajno krha. Zato moramo njegov odhod razumeti kot simptom širše transformacije mednarodne politike do BiH.
To še ne pomeni, da je Dodik zares zmagal. Republika srbska ostaja finančno izčrpana in politično popolnoma odvisna od enega človeka. Nacionalizem lahko zelo učinkovito mobilizira ljudi v kriznih trenutkih, bistveno slabše pa rešuje vprašanja vsakdanjega življenja. Ravno tukaj se skriva največji paradoks celotne zgodbe: medtem ko se politične elite v BiH že tri desetletja ukvarjajo z velikimi nacionalnimi vprašanji, ljudje državo tiho zapuščajo. Skratka. Auf Wiedersehen, gospod Schmidt. Ne zato, ker bi odhajal človek, ki je odločil usodo BiH, ampak zato, ker z njim odhaja še zadnji ostanek predstave, da obstaja nekdo od zunaj, ki še vedno ve, kaj narediti z njo.
Vir: Večer