Takšne razmere pogosto vodijo tudi v tako imenovano skrito energetsko revščino, ko ljudje po uradnih podatkih niso revni, a živijo v hladnih stanovanjih in s pomanjkanjem osnovnih energetskih storitev. Ko govorimo o energetski revščini, imamo v mislih predvsem zimo, a energetska revščina je tudi to, da si gospodinjstva poleti ne morejo ohladiti stanovanj in ljudje kljub najrazličnejšim boleznim poletje preživijo v stanovanjih s 30 in več stopinjami Celzija. To povečuje tveganje za dehidracijo, srčno-žilne zaplete in druge zdravstvene težave. Energetska revščina ima za posameznika lahko zelo raznolike posledice, ki se odražajo tudi v obliki stresa, tesnobe in občutka sramu, pomembne pa so tudi družbene in ekonomske posledice. Energetska revščina se tako prepleta s širšimi vzorci prostorske neenakosti, saj revnejša gospodinjstva pogosto živijo na cenejših, manj zaželenih območjih s slabše vzdrževanimi in energetsko neučinkovitimi stavbami ter slabšim dostopom do storitev, kar poglablja družbene razlike in zmanjšuje možnosti za izhod iz revščine.
Raziskava, v kateri smo primerjali politike različnih držav, je pokazala, da države, ki energetsko revščino naslavljajo s kombinacijo socialne in energetske politike, dosegajo najboljše rezultate. Ukrepi, kot sta zimski dodatek in pomoč pri plačilu računov, so ključni za takojšnje blaženje stisk, vendar ne odpravljajo temeljnih vzrokov. Zato so za trajnejšo odpornost gospodinjstev potrebni tudi ukrepi energetske politike, povezani z vlaganjem v energetsko sanacijo stavb, učinkovitejše ogrevalne sisteme in večjo rabo obnovljivih virov.
Nedeljski dnevnik
