Opogumlja me, da raste ta sloj kmetij. So pa slabo povezane in tudi družbeno premalo prepoznavne. Za to si je treba prizadevati. Smo pa tudi pred večjimi strukturnimi spremembami v kmetijstvu. Mladi se enostavno ne odločajo za ekonomsko manj zanimiv in težaven poklic.
Navezanost Slovencev na lokalno in na izvor je vse bolj mit, ki se konča, ko slovenski potrošnik vstopi v trgovino. Smo recimo daleč od ozaveščenosti avstrijskih potrošnikov, ki želijo tudi v trgovini kupovati od točno določenega kmeta in lokalnega mesarja. Ekonomska rast laboratorijskega mesa je odvisna od energije. Ta vsaj še nekaj časa ne bo oziroma bo zelo težko bistveno cenejša, tako da bo to precej oviralo nadaljnji razvoj trga laboratorijskega mesa.
»Smo v času preloma družbe in tudi kmetijstva. Tako dramatično verjetno vsaj srednjeročno še ne bo. A dejstvo je, da mali in srednje veliki kmet in rejec lahko preživita samo s tem, da bosta imela proizvode in surovine višje dodane vrednosti in da bosta upravljala za družbo koristne stvari v zvezi z rabo prostora, podeželja in hrane, kar bo podprto tako s trgom in višjimi cenami kot tudi z javnimi podporami. Bo pa trajnostna živinoreja ohranjena tudi na večjih farmah, ki bodo morale izpolnjevati vse družbene zahteve, a biti za to tudi nagrajene. Vidim tak dvopolni oziroma tripolni razvoj: ob laboratorijskem mesu v nekaterih segmentih tudi množična prireja ter seveda butična. In slednja je edina resna priložnost slovenskih rejcev.
Vir: Nedeljski dnevnik