Ampak kaj je sploh lahko še hujšega od tega, da preračunljivo, brezčutno in brezsramno pokvari nedolžno otroško veselje in igrivost v pričakovanju sprevoda dedka Mraza?
Vidimo, da Janša ne popušča, ampak predvidljivo stopnjuje zadeve. Kot umetniški vodja je ocenil, da nimajo ne Grosuplje, ne Velenje, ne Ribnica, tudi Novo mesto ne, dovolj manevrskega prostora za nastop razglašenega orkestra harmonikarjev. Edini kraj in sveti raj, kjer Janša lahko ustvarja in se počuti bolje kot doma, je njegova Ljubljana. Kako ironično. Pomenljivo je tudi dejstvo, da se je dogajalo na – o tem je prepričan – njegov praznik, in kot bonus nagrado za dirigenta člani orkestra zdaj pričakujejo tudi večni abonma točno na ta dan.
Ob predpostavki, da Janši res uspe ukrasti državo, lahko tudi državni praznik samostojnosti in enotnosti oblastniško, kot obliž na rano, preimenuje kar v državni praznik Janeza Janše. Kajti orisi generalke vrnitve ukradene države nazaj v blažene roke enega in edinega osamosvojitelja naše države so kristalno jasni.
Zatorej, vsi drugače misleči in tisti še neodločeni, ne pozabimo, da nas bo samo razum rešil pred katastrofo.
Srečno, 2026.
Tatjana Lanjšček, Ljubljana