Okoli te problematike se tudi zadnji čas »lomijo kopja«, saj nosilci investicijskih aktivnosti in ekonomike poslovanja »pritiskajo« na zakonodajalca, da omogoči čim bolj neoviran pristop k realizaciji posameznih investicijskih namer, kar naj bi se odvijalo pod geslom »odprava administrativnih ovir« (za kapital), predvsem v postopkih dodeljevanja gradbenih in podobnih dovoljenj za »posege v prostor« (in okolje!). Za te potrebe je MNVP pripravilo nov paket zakonskih sprememb v okviru Zakona o urejanju prostora in Gradbenega zakona. Pri tem pa je malo mislilo na ureditev prostora za potrebe »ekonomskih pogojev do varnosti, enakopravnosti pred zakonom, urejene in delujoče službe za šolanje, zdravstvo …«, s posledicami delovanja v prostoru in z vplivi na okolje.
Vse navedene elemente delovanja države v prid državljanov je treba tudi fizično omogočiti in prometno povezati. To je treba v prvi vrsti urediti v posamičnih okoljskih in prostorskih aktih. Naša stvarnost je sedaj taka, da si prav državni investitorji na področju Državnih prostorskih načrtov (DPN) dovolijo največje odmike od doseganja celostnih okoljskih ciljev (primer ceste 3RO, ipd.), kot so zdravo življenjsko okolje za vse prebivalce, ki ga v Sloveniji v veliki meri ogroža promet in vedno večje prometne zadrege v prostoru.
Strategija prostorskega razvoja Slovenije 2050 je strateški prostorski akt, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 72/23 (Resolucija o strategiji prostorskega razvoja Slovenije 2050 – ReSPRS2050). Tudi Nacionalni program varstva okolja (NPVO) je uveljavljen v obliki »resolucije« – Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (ReNPVO20–30), Uradni list RS, št. 31/20 in 44/22 – ZVO-2. Resolucije so bolj »pobožne želje« kot pa resni in obvezujoči okviri delovanja, za razliko od EU okoljskih direktiv, ki so v veliki meri diktat (nadzorovan in iztožljiv) – pa ga marsikdaj obidemo. NPVO navaja: »bodo usmeritve načrtov pomembna sestavina trajnostnega urbanega razvoja tako na področju mobilnosti kot tudi na področju energetike in prostorskega načrtovanja. Pri tem bosta ključna usklajeno načrtovanje ukrepov in razvoja na teh področjih ter uveljavljanje ukrepov s sinergijskimi učinki za učinkovito rabo energije, trajnostno mobilnost in varstvo okolja.« – zraka, vode, tal, zdravja, narave, pred hrupom itd.
Iz navedenega je razvidno, kako pomembno je pravilno razporejanje storitev vseh vrst (oskrba z gorivom, z živili, z vsakodnevnimi in siceršnjimi gospodinjskimi in gospodarskimi potrebščinami, poštne storitve, bančne storitve, storitve v zdravstvu, lekarne, vrtci, šole itd.) v dobrobit prebivalstva po državi, da bodo prebivalstvu pri roki, dostopne v največji možni meri v trajnostni in pešcem ter tudi nemotoriziranim prijazni fizični obliki. Za vse to bi pa potrebovali uveljavitev obveznih prostorskih normativov o razporeditvah in dostopnosti – že na strateškem nivoju, tudi za sedaj že precej privatizirane sektorje, kot so banke ipd.
Pretirano zanašanje na digitalizacijo storitev je velikokrat kontraproduktivno, tudi strateško varnostno nezadostno – predvsem kadar nenadzorovano spreminja in uničuje fizične oblike življenja v prostoru.
Že sedaj imamo nered na področju fizičnega stanja nepremičnin in ustreznih evidenc, tako stavb kot objektov gospodarske javne infrastrukture – ter vedno več nedovoljenih gradenj z naknadnimi odpustki.
Martina Lipnik, u.d.i.a., Ljubljana
