Prve komaj zaznavne obrise tega projekta zasledimo že v ustavi RS, sprejeti decembra 1991. Pristojnosti najvišjega državnega funkcionarja, to je predsednika republike, zapisane v ustavi (107 čl.), so kljub njegovi neposredni izvolitvi hote precej okrnjene. Takratna oblast v posesti Demosa je zaslužna, da so bila pooblastila predsednika, določena z ustavo, precej omejena. Temu je botrovala napoved, da bo za prvega predsednika samostojne Slovenije izvoljen Milan Kučan, sicer aktualni predsednik kolektivnega predsedstva RS.
Takšna ureditev je vzpostavljala razmere, v katerih je delovanje oblasti v večjem obsegu odvisno od ravnanja predsednika vlade. Opisano okolje vzpostavlja dobre pogoje za uresničevanje zamisli o »drugi republiki«, ne glede na to, da takšna ureditev nima podlage v veljavni zakonski ureditvi. Omejene pristojnosti predsednice države so kot naročene, da predsednik vlade pri uresničevanju oblasti preizkuša tudi uporabo orodij upravljanja noriškega kraljestva (prelom našega štetja). Janši kot avtokratu je zelo privlačna struktura oblasti noriškega kraljestva, ki jo sestavljajo kralj, plemenski poglavarji in plemstvo.
Družbena praksa razkriva, da napačno razlagamo pomen institutov, ki so bili v uporabi v minulih stoletjih. Eden takšnih je vazalstvo, ki je v posodobljeni obliki še danes v uporabi. V 14. stoletju izstopa primer kraljeviča Marka, ki podaja mnoge odgovore v zvezi s sodobnim vazalstvom. Marko je postal kralj prilepske oblasti leta 1371 po smrti svojega očeta Vukašina. Kmalu zatem je postal tudi osmanski vazal in na ta način obdržal oblast in dvor. Priznal je sultanat, ščitil ljudstvo, plačeval nadoblast in se vojskoval na strani Turkov. Leta 1395 je v takšnem vojaškem spopadu tudi umrl. Na griču nad mestom Prilep so kamnite gmote Markove kule, na katerih najdemo ruševine srednjeveške Markove utrdbe. Kljub temu, da je bil turški vazal, je Marko postal ljudski superjunak in borec proti Turkom. Po smrti Marka so Turki zasedli prilepsko oblast in s svojim ravnanjem pripomogli, da so prebivalci Marka razglasili za svojega superjunaka.
Opisana zgodovinska pripoved nam lahko pomaga pravilno razumeti primer sodobnega vazalstva v samostojni Sloveniji. Javnosti dostopni podatki razkrivajo, da je očitno Janez Janša kot vodja politične opozicije sklenil vazalsko razmerje s predsednikom izraelske vlade Benjaminom Netanjahujem. Javnost o sklepanju takšnega zavezništva ni bila seznanjena. Slovenska vlada po formalnem prevzemu oblasti nastopa kot vazal izraelskih oblasti. Na ravni mednarodnih odnosov Slovenija odločno zagovarja interese države Izrael. Vlada zavrača sodelovanje pri vseh aktivnostih, ki kritično obravnavajo genocidno ravnanje izraelskih oblasti v Gazi in nasilje judovskih priseljencev na Zahodnem bregu. Kaj država Izrael v obravnavanem vazalskem poslu v zameno daje slovenskim oblastem, javnost ne ve. Vsekakor pa podpira in zagotavlja pomoč pri uresničevanju Janševega projekta »druga republika«. Ta projekt vključuje transformacijo javnega v zasebno na vseh področjih javnih storitev, od zdravstva do šolstva, oblast državljanov transformira v oblast političnih in gospodarskih elit, odpravlja socialno državo, državno bogastvo usmerja v roke elit, z uporabo načela »moč je pravica« povečuje revščino in neenakost in zanikuje ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine.
Vazalsko razmerje Janše z državo Izrael je veliko pripomoglo temu, da je Janša kot predsednik slovenske vlade vse bližje točki, ko se (kitajski rek) lahko usede na breg reke in vztrajno čaka trenutek, ko bo reka prinesla trupla sovražnikov oziroma nasprotnikov »druge republike«. Srčno upam, da se to vendar ne bo zgodilo in bo reka Janšo presenetila, ko bo namesto trupel nasprotnikov prinesla razbitine in nerazpoznavne ostanke havarije »druge republike«.
Janez Krnc, Litija