Dražgoše v tem smislu niso izjema, temveč pravilo. So kraj, kjer se odpor proti okupaciji sreča z ideološkim nelagodjem tistih, ki bi raje videli, da se slovenski narod med drugo svetovno vojno ne bi odločil za upor, temveč za tiho prilagajanje.
Spominska slovesnost ob obletnici bitke v Dražgošah januarja 1942 je namenjena poklonu enemu najbolj tragičnih, a hkrati simbolno najpomembnejših dogodkov slovenskega odporništva. Slabo oboroženi partizani so se zoperstavili nacistični vojaški sili, ki je v tistem času veljala za najmočnejšo v Evropi. Sledilo je brutalno maščevanje nad civilnim prebivalstvom: pobiti domačini, požgana vas, izbris skupnosti.
Prav zato Dražgoše niso simbol zmage, temveč simbol odločitve – odločitve za upor namesto tišine. Vsako leto januarja se v Dražgošah zberejo ljudje, ki v tem dogodku prepoznavajo odpor proti okupaciji in boj za narodni obstoj. Spomin ni ritual za eno politično polovico, temveč izraz pietete do žrtev in zgodovinske izbire, ki je zaznamovala slovensko skupnost.
Ko Aleš Hojs takšno spominsko slovesnost označi za »maškarado«, to ni nerodna izjava ali osebno mnenje. Gre za politično gesto. Za sporočilo, da je mogoče zgodovinski spomin javno ponižati brez posledic. Ne gre za Dražgoše, temveč za odločitev o tem, kateri mrtvi so vredni spoštovanja in kateri ne. Dražgoše so tu le prizorišče – resnična drama se dogaja v sedanjosti.
V Sloveniji obstajajo kraji, kjer se takšnega jezika ne uporablja. Rog je eden izmed njih. Tam vemo, da obstaja meja. Ne zato, ker bi bila zgodovina enostavna, temveč zato, ker razumemo pomen pietete. Vprašanje zato ni, ali sta Dražgoše in Rog zgodovinsko enaka. Nista. Vprašanje je, ali sta enakovredna v spoštovanju. In odgovor bi moral biti samoumeven.
Če bi kdo spominsko slovesnost v Rogu označil za maškarado, bi bil to politični škandal. Ker pa gre za Dražgoše, se to razglaša za dopustno provokacijo. Takšen jezik ni naključen. Je jezik desnice, ki preverja, koliko cinizma si lahko privošči in nad kom. To niso razlike v mnenjih, temveč dvojna merila. In država, ki dopušča selektivno pieteto, ima resen problem – ne s preteklostjo, temveč z lastnim razumevanjem dostojanstva.
Razprava o Dražgošah zato nikoli ni razprava o zgodovini, temveč o legitimnosti odpora. O tem, ali je bil boj proti okupatorju pravilna izbira. Slovenska zgodovina med letoma 1941 in 1945 ni bila moralno simetrična: obstajal je odpor in obstajalo je sodelovanje z okupatorjem. Vse poznejše relativizacije so poskusi, kako to razliko zabrisati.
Ko se desnica norčuje iz spominske slovesnosti v Dražgošah, ne napada le partizanstva. Napada samo idejo, da je bil upor legitimen. Da zgodovina ne dopušča vseh razlag enako. In prav to moti – ne preteklost sama, temveč njen pomen. Hierarhija pietete, ki se tu razkriva, ni zgodovinski nesporazum, temveč zavestna politična praksa.
Gre za odločanje o tem, kateri mrtvi so vredni spoštovanja in kateri smejo postati predmet posmeha. Država, ki takšno razlikovanje razume kot nekaj normalnega, nima problema z zgodovino – ima problem z etiko. Dražgoše niso maškarada. Tako kot Rog ni maškarada.
Božidar F. Uršič, Ajdovščina