Pa še to ne bi bila tolikšna težava, če bi v Rusijo še naprej nemoteno pritekali t. i. petrodolarji od izvoza črnega zlata. In tu se je začelo v drugi polovici lanskega ter v začetku letošnjega leta močno zatikati; globalne cene surove nafte so bile nizke (okrog 55–60 dolarjev za sod), čutil se je vpliv ameriških sankcij in sankcij skupine G7, v proračunu pa je začela rasti luknja, ki bi v primeru nadaljevanja tega trenda ob koncu leta 2026 prerasla v ogromen balon. Kremelj se je na ta scenarij deloma že pripravljal, saj je z januarjem 2026 dvignil DDV ter še številne druge davke za gospodarstvo in prebivalstvo; a tudi to najbrž ne bi bilo dovolj, treba bi bilo še bolj zategniti pasove.
A če se je še predvčerajšnjem zdelo, da bo matematična nevzdržnost smrtonomike finančno zlomila Kremelj, se je zgodil geopolitični »čudež« v obliki nepričakovanega rešitelja, ki je zanetil novo vojno. Edino Trump, kot kaže, lahko reši Putina. Vojna v Iranu in zaprtje Hormuške ožine sta namreč vse skupaj obrnila na glavo: kar naenkrat je Kremelj dobil svežo finančno injekcijo, na katero ni računal. Na vsakih 10 dolarjev dražji sod nafte dobi namreč Rusija okrog 1,5 milijarde dolarjev dodatnih proračunskih prilivov na mesec (ob tem se prihodki ruskih naftnih družb podobno povečajo); v primeru, da se povprečne cene nafte gibljejo okrog 100 dolarjev za sod, se dodatni mesečni prihodki ruskega proračuna zahvaljujoč Trumpu povečajo za 6–7 milijard dolarjev. In premo sorazmerno s tem se ohranjajo tudi finančne zmožnosti Kremlja za nadaljevanje lastne smrtonomike.
Vir: Večer v soboto