Je le druga plat poskusa Bele hiše, da najde entente cordiale z Rusijo (seveda na račun življenjskih interesov Ukrajincev – pri čemer gre za usodo celotnega naroda ter ne le trenutne oblasti in njenih podpornikov kot pri ameriškem vojaškem posegu v Venezuelo), znotraj EU pa (zelo podobno kot Kremelj) podpira radikalno desne sile, katerih zmagoslavje bi pomenilo konec evropskega projekta, kakršnega poznamo. Latinska Amerika – preddverje ZDA. Evropa – zbirka malih, vase zaprtih državic, sporazumno porazdeljenih med rusko in ameriško interesno sfero. Vse v službi velikega spopada s Kitajsko, ki se je že s polno paro (a z bistveno več prefinjenosti in potrpežljivosti) podala na pot enakega unilateralizma.
To seveda ni zadnja beseda v zgodbi odnosov med Evropo in ZDA. Značilnost demokracij navsezadnje je, da lahko naglo in dramatično, a netravmatično spremenijo oblast in z njo svoj zunanjepolitični kurz. Toda povojna doba, ki nas je navadila razmišljati v kategorijah »Zahoda« (in ga nato ljubiti, sovražiti ali z njim zgolj hladno pragmatično računati kot operativno kategorijo), se je končala. Vstopili smo v drugačen svet. V njem bo taktična, morda tudi strateška naveza med ZDA in EU verjetno še mogoča – a enako bo mogoč in verjeten tudi radikalen antagonizem ter trajen trk interesov. Če naj parafraziram Jožeta Pučnika: »Zahoda ni več. Zdaj gre za Evropo.«
Delo