Ko predsednik SDS danes govori o »ukradenih volitvah«, »političnih aktivistih« v državni volilni komisiji in o tem, kako naj bi oblast sistematično onemogočala podeželje z ukinjanjem volišč, ne opisuje realnosti. Ustvarja okvir, v katerem je vsak drugačen izid že vnaprej sumljiv, vsaka institucija sovražna in vsak poraz nelegitimen. To je jedro janšizma.
Janez Janša že trideset let ne priznava, da oblast ni naravna pravica, ampak začasno pooblastilo. Ko zmaga, vlada. Ko izgubi, dvomi. Ko dvomi, napada. Ko napada, razglaša zaroto. Ironija je popolna: človek, ki je bil trikrat predsednik vlade, se še vedno predstavlja kot žrtev sistema. Človek, ki je sooblikoval institucije, danes trdi, da so ugrabljene. Človek, ki je imel v rokah policijo, obveščevalne službe in tožilstvo, danes govori o globoki državi …
Slovenija ima eno najgostejših mrež volišč v Evropi. Njihovo zmanjševanje ni znižalo volilne udeležbe. Desnica je na referendumih zmagovala tudi z manj volišči. A dejstva so v janšizmu vedno drugotna. Pomemben je občutek krivice. Občutek, da »naši« niso izgubili, ampak so bili ogoljufani.
Govor o zapostavljenem podeželju je le sodobna različica stare zgodbe. »Prava« Slovenija proti »izrojeni«. Delavni, pošteni ljudje proti mestom, manjšinam, drugačnosti, institucijam. Če zmagaš, si glas ljudstva. Če izgubiš, si žrtev prevare. Demokracija je reducirana na plebiscit o Janši.
In prav tu se skriva resnična nevarnost. V dolgotrajnem spodkopavanju zaupanja v volitve kot takšne. V navajanju javnosti, da je dvom v izid nekaj normalnega. Da so institucije vedno sumljive. Da je legitimnost pogojna.
To ni konservativizem. To ni domoljubje. To je avtoritarna politika, ki ne priznava omejitev. Politika, ki demokracijo uporablja, dokler služi, in jo napade, ko postane ovira. Najbolj zaskrbljujoče pa je, kako dolgo mu to že uspeva. Kako malo odpora nudimo. Namesto da bi pred njegov dvom v volitve postavili rdečo črto.
Polona Jamnik, Bled