Optimisti pravijo, da bomo končno svobodni. Več časa za ustvarjalnost, odnose, skupnost, učenje. Pesimisti svarijo pred brezciljnostjo, dolgčasom in novimi oblikami neenakosti – med tistimi, ki bodo delo še imeli, in tistimi, ki ga ne bodo več potrebovali. Oboji imajo prav. Ključno vprašanje ni, ali bo umetna inteligenca zmanjšala potrebo po delu, temveč ali znamo kot družba ustvariti smisel onkraj dela.
Zgodovina nas uči, da prosti čas ni samoumevna dobrina. Aristotel si ga je lahko privoščil, sužnji ne. V moderni smo prosti čas demokratizirali, a ga hkrati zapolnili s potrošnjo, samodisciplino in nenehno skrbjo za lastno tržno vrednost. Če nam umetna inteligenca podari čas, se bomo morali naučiti, kaj z njim sploh početi. To ni tehnično, temveč kulturno vprašanje.
Univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas, vseživljenjsko učenje, vse to so delni odgovori. Nobeden pa ne odgovori na temeljno dilemo: kako vzgojiti ljudi za življenje, v katerem delo ni več središče sveta. Kako ohraniti dostojanstvo brez poklica, status brez kariere, skupnost brez delovnega ritma?
Morda nas čaka družba, v kateri največji luksuz ne bo produktivnost, temveč smisel. Družba, v kateri bomo morali znova premisliti, kaj pomeni biti koristen, ustvarjalen, dober človek. Umetna inteligenca nam pri tem ne bo pomagala. To delo, ironično, ostaja izključno človeško.
Vir: Večer