»Najprej je treba povedati, da je …« »To sploh ni res!« ga je prekinil drugi. »Jaz pa mislim, da je treba najprej razjasniti,« je začel tretji. »Ničesar ni treba razjasniti, ker je stvar popolnoma jasna!« je zavpil četrti.
»Ampak vi sploh ne veste, kaj sem hotel povedati!« je ugovarjal prvi. »Vem, ker vas poznam!« »Kaj pa veste?« »Vem, da nimate prav!« »Kako lahko veste, da nimam prav, če še nisem povedal?« »Ravno zato!« »To je nesmisel!« »Vaš nesmisel!« »Ne, vaš!« »Ne mene vpletati!« »Saj ste že vpleteni!«
V tistem trenutku so govorili vsi štirje hkrati. Prvi je razlagal, drugi je ugovarjal, tretji je popravljal drugega, četrti pa je dokazoval, da so vsi trije zgrešili bistvo, čeprav bistva ni nihče več našel, niti hotel najti.
Voditelj je medtem mirno stal in gledal v kamero. »Gospod voditelj, povejte vendar!« je zavpil eden od gostov. Voditelj je še naprej gledal v kamero.
Gledalci doma so gledali v televizor in počasi ugotavljali, da razumejo samo še posamezne besede. Iz teh besed so si skušali sestaviti misel, vendar jim ni uspelo, ker je bila vsaka misel prekinjena, še preden je prišla do konca.
Končno je voditelj oznanil konec debate. Gostje so drug drugemu ponavljali, da imajo oni prav. Voditelj se je vsem zahvalil za sodelovanje. »Hvala za povabilo.« »Hvala tudi vam.« »Zelo zanimiva razprava.« »Res je, veliko smo razjasnili.«
Gledalcem se ni zahvalil nihče in nihče se jim ni opravičil, ker od debate niso razumeli ničesar. Toda v Butalah so bili zadovoljni. Debata je namreč uspela. Vsi so govorili, nihče ni poslušal, nihče ni razumel, voditelj pa je ves čas gledal v kamero. In to je bilo na Butaleviziji najpomembnejše: da je program tekel, četudi misel ni.
Tomaž Šumi, Lesce