Ta je s pročelja vladne palače izginila hitreje, kot se po menjavi oblasti zamenjajo imena na vratih kabinetov. In ker v politiki nič ni samo tehnično opravilo, tudi to ni bilo. Zastave niso samo blago na drogu. Zastave so sporočila. Včasih tiha, včasih glasna, včasih državniška, včasih pa tudi priročna za domačo politično uporabo. Janševa vlada je z ekspresno odstranitvijo zastave z vladnega poslopja na Gregorčičevi povedala, da hoče ta simbolni kapital razgraditi takoj. Brez prehodnega obdobja, brez diplomatske distance, brez zadrege. Kot da je prva naloga nove oblasti generalno čiščenje pročelja.
Toda problem ni samo v zastavi. Problem je v tem, da Slovenija s takšnimi potezami vedno znova pokaže, da zunanje politike ne razume kot državne kontinuitete, ampak kot podaljšek domače politične vojne. Za Slovenijo je lahko karkoli politični rekvizit. Nekaj pač, s čimer trenutno vodilni politiki zaznamujejo svoj čas in prostor. In to je za majhno državo nevarno.
V majhnih državah nimamo letalonosilk. Nimamo velikih vojsk. Nimamo gospodarske teže, s katero bi premikali svetovne tokove. Nimamo politične moči. V majhnih državah lahko imamo nekaj drugega. Načelnost. Mi pa nimamo niti te. Načelnost je največja politična moč majhnih držav. Z načelnostjo ne moremo čez noč spremeniti sveta, lahko pa z njo ohranjamo lastno verodostojnost. Majhna država, ki nima moči, mora imeti hrbtenico. Če nima niti te, postane samo poligon, na katerem se interesi velikih spreminjajo v navdušenje domačih političnih taborov.
Za snemanje zastave potrebuješ samo lestev. Za zunanjo politiko pa je potrebna hrbtenica.
Vir: Fokuspokus/Večer