To je čas, ki ima v njegovem političnem svetu posebno mesto. Ne samo zato, ker je bil ta čas za Slovenijo prelomen, ampak tudi zato, ker njega osebno postavlja v luč zmagovalca, enega od ključnih protagonistov te nacionalne zgodbe in danes slavljenca. V tej pripovedi Janša ni bil samo govorec na državni proslavi. Bil je eden od junakov zgodbe, o kateri je proslava govorila. Njegov govor je bil izdelan, še nikoli doslej tako čustven in vsaj za njegove tradicionalne volivce tudi politično učinkovit. Nekoč smo vedeli, kaj želimo. Nekoč smo bili enotni. Nekoč smo imeli pogum. Nekoč smo znali stopiti skupaj.
Toda pri njem preteklost ni samo spomin. Postala je merilo za prihodnost. Preteklost je njegov politični program. Če je bilo pred 35 leti vse bistveno že dokazano uspešno in pravilno razumljeno, potem prihodnost po njegovem ne potrebuje novih zamisli, ampak vrnitev k takratnim vrednotam, takratni enotnosti, takratni odločnosti in – neizogibno – k takratnim nosilcem zgodovinskega projekta.
In vendar je bilo to stanje brez razvojne vizije. Ni bilo odgovora na vprašanje, kaj naj Slovenija postane. Bila je predvsem možnost, naj ponovno postane to, kar bi nekoč že lahko bila. Toda prihodnost ni obnovljena preteklost. Osamosvojitvena enotnost ne more biti program za digitalno preobrazbo. Pogum iz leta 1991 sam po sebi ne rešuje zdravstvenega sistema. Teritorialna obramba ne daje odgovorov na stanovanjsko krizo, staranje prebivalstva, tehnološko zaostajanje ali odhajanje mladih v tujino. Zgodovinski spomin je lahko navdih, ne more pa biti razvojni načrt.
Vir: Večer