In prav tu se majhnost spremeni iz merljivega dejstva v razvojni problem. Pa ne zato, ker bi bilo z majhnostjo sámo kaj narobe. Nasprotno. Majhne države so lahko hitre, prilagodljive, povezane in učinkovite. V majhni državi se lahko ljudje lažje dogovorijo, hitreje prepoznajo problem, hitreje preverijo učinke in hitreje popravijo napake. Toda samo, če svojo majhnost razumejo in jo pametno upravljajo.
Mi pa se pretvarjamo, da imamo neskončen kadrovski bazen. Da imamo dovolj izjemno usposobljenih za vse funkcije in institucije, nadzorne in upravne svete, za komisije, projekte in reforme. Pretvarjamo se, da lahko eno polovico sposobnih razglasimo za »naše«, drugo polovico za »njihove« – in da bomo iz preostanka zgradili moderno, konkurenčno in učinkovito državo.
Ne bomo je. Ker pri dveh milijonih prebivalcev ni (veliko) preostanka.
Slovenija ni premajhna za uspeh. Premajhna je za razkošje nepozabljenih zamer, izključevanja, podvajanja, kadrovskih vojn in pretvarjanja, da imamo ljudi na pretek. Nimamo jih. Imamo dva milijona prebivalcev, en sam kadrovski bazen in neverjetno sposobnost, da drug drugega izločimo, še preden bi preverili, ali lahko skupaj nekaj naredimo.
Morda bi zato bil prvi resni razvojni korak ta, da si priznamo svojo velikost. Majhnost ne kot poraz, ampak kot dejstvo. Tudi majhna država lahko deluje odlično – toda samo, če se ne obnaša kot velika država, ki ji je zmanjkalo ljudi.
Vir: Večer