Resničnost, v kateri delo za mnoge na dnu zaposlovalne verige ne predstavlja več dostojanstva in blaginje, pač pa golo preživetje, prežeto z znojem, krvjo in vse prepogosto – s smrtjo. Krvavi davek, ki ga letos plačujejo slovenski delavci, je naravnost srhljiv. V manj kot štirih mesecih smo na deloviščih našteli že enajst smrtnih žrtev, medtem ko jih je bilo v celem preteklem letu uradno šestnajst. Ljudje umirajo pod podrtimi stenami, prevrnjenimi traktorji in padlimi bremeni.
Številke inšpektorata za delo so alarmantne: samo lani so pregledali 460 gradbišč in 126 delovišč, pri tem pa ugotovili kar 2434 kršitev ter izdali 1249 ukrepov. Kot glavni razlog za nezgode pristojni navajajo neupoštevanje varnostnih predpisov in pomanjkljivo usposobljenost delavcev. Toda iskanje krivde v tako imenovani človeški napaki in nepazljivosti na dnu verige je nevarno sprenevedanje. Krivda namreč leži v sistemu, ki v imenu dobička in lovljenja nerealnih rokov varnost obravnava zgolj kot odvečen strošek. Tujim delavcem, ki jezika sploh ne razumejo, se v podpis podtaknejo papirji o fiktivnem varnostnem usposabljanju, nato pa se jih povsem nepripravljene porine v nevarnost. Tisti, ki ne ugasnejo v tragičnih nesrečah, pa propadajo na obroke. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice opozarja na grozljiv in tih trend: generacija letnika 1971 in starejši, ki so desetletja garali za tekočimi trakovi in v fizično uničujočih poklicih, so danes popolnoma iztrošeni in izgoreli. Njihova telesa preprosto odpovedujejo. A namesto zdravljenja jim sistem obrne hrbet.
Nedeljski Dnevnik