V tistih tednih pred zgodovinskim 1. januarjem smo namreč z vso resnostjo novopečenih finančnih analitikov preračunavali ceno za vsak hlebec kruha, vstopnico za kino in skodelico kave, ki je takrat stala kakšnih sto tolarjev. Obljubljali so nam, da zaokroževanja navzgor ne bo. Mi pa smo z nekoliko naivnega ponosa zamenjali papirnate tolarje s kovanci s podobo Trubarja, Plečnika in lipicancev ter slovesno vstopili v elitni klub skupne evropske usode. Dve desetletji kasneje se tisto množenje z 240 zdi kot spomin iz nekega drugega sveta. Kajti če bi danes ceno kruha ali kapučina pomnožili z nekdanjim tečajem, bi nas zadela kap.
Mnogi se najbrž še dobro spominjajo časov, ko je bil prehod meje povezan z obiskom menjalnice, ugotavljanjem menjalnih provizij in denarnicami, polnimi pisanih bankovcev z zmedenim številom ničel. Evro nam je podaril nekaj neprecenljivega. Zdaj imamo občutek povezanega prostora. Kar nekako smo se navadili na misel, da je vsa Evropa naš domači trg. Še pomembnejše pa je, da imamo močno sidro. V svetu nepredvidljivih geopolitičnih pretresov, energetskih kriz in globalnih neviht so majhna gospodarstva igrača na valovih valutnih špekulacij. Tolar je bil simpatičen, vendar je v orkanu svetovnih trgov evro tista ladja, ki zagotavlja, da ne potonemo ob prvem močnejšem sunku vetra.
Ko torej danes v kavarni plačamo pregrešno drag kapučino, je povsem normalno, da se s kančkom ironije spomnimo sivega kalkulatorja. Za dva, tri evre pa ob tem vendarle plačamo tudi vstopnico za prostor brez meja, v katerem naš glas in naš denar veljata enako kot v Parizu, Berlinu ali Rimu. In to je, ne glede na inflacijo, še vedno prekleto dober posel.
Vir: Nedeljski dnevnik