Proračunske ocene nihajo za milijardo evrov, gospodarstvo opozarja na normativni kaos, sindikati pa govorijo o razkroju socialne države. Največja žrtev tega stanja je tisto, čemur strokovnjaki rečejo družbena pogodba. Volilci ne izbiramo več najboljših programov, pač pa izbiramo tiste, ki bodo najbolj učinkovito ustavili one druge.
Seveda nihče ne pričakuje, da bosta leva in desna stran politike nenadoma postali zaveznici, vendar pa morajo obstajati minimalna pravila igre, ki ščitijo stabilnost države. Če želimo obrniti ta trend, so potrebni konkretni koraki. Trenutni sistem z volilnimi okraji krepi moč strankarskih central in s tem nagrajuje najbolj radikalne, poslušne glasove. Interventna zakonodaja bi morala biti rezervirana izključno za naravne nesreče ali izredne šoke. Ekonomsko-socialni svet pa ne sme biti politični okrasek, ki ga vlade obidejo, ko se jim zahoče.
Spremembe tudi niso vprašanje politične lepotne drže, temveč preživetja naroda. Predstavljajte si, kakšna bo Slovenija čez deset, dvajset let, če se bo ta spirala izključevanja nadaljevala. Ujeti bomo v stalni institucionalni krč. Predstavljajte si družbo, kjer se vsako leto zvrstijo trije ali štirje referendumi o osnovnih vprašanjih. Pomembne reforme bodo stale, ker bo vsaka nova vlada razveljavila vse od prejšnje. Mladi, siti ideološkega prepiha in nestabilnega okolja, bodo prihodnost gradili drugod.
Vir: Nedeljski dnevnik