Krmarile so skozi zapleteno in pogosto neusmiljeno tranzicijo v tržno gospodarstvo ter aktivno sodelovale pri rojstvu nove države. Njihovo življenje je bilo prežeto z radikalnimi preobrati, ki so zahtevali neizmerno mero prilagodljivosti, nepopustljivosti in inovativnosti.
Vendar se zdi, da se je naravni prenos tega znanja na mlajše skoraj popolnoma ustavil. Živimo v dobi, ki fetišizira mladost, hitrost in tehnologijo. Informacijska revolucija je ustvarila iluzijo, da je vse znanje, ki ga potrebujemo za življenje, oddaljeno nekaj klikov. Mlajše generacije se po nasvete zatekajo k algoritmom in spletnim vplivnežem, medtem ko se na modrost starejših gleda s skepso, češ da je to znanje v digitalnem svetu zastarelo.
Toda tehnologija nas ne more naučiti osebne odpornosti. Pametni telefon nam ne more pokazati, kako ohraniti dostojanstvo in smisel ob izgubi dolgoletne zaposlitve, kako zgraditi solidarno skupnost, ko se zdi, da institucije odpovedujejo, kako najti moč za nov začetek, ko se svet okoli nas strašljivo spreminja. To so tisti skriti vodni viri, ki jih starejši poznajo, mi pa smo jih v tehnološki prevzetnosti nehali spraševati za pot do njih.
Če želimo kot družba uspešno in odporno zreti v prihodnost – ki bo v obliki geopolitičnih, podnebnih ali ekonomskih kriz nedvomno prinesla nove suše –, moramo nujno obnoviti medgeneracijski most. Mlajše generacije morajo spoznati, da inovacije ne morejo biti popoln nadomestek za preizkušeno življenjsko modrost. Starejši pa potrebujejo prostor, v katerem jo lahko delijo, vendar ne kot nostalgično tarnanje, temveč kot cenjeni svetovalci sedanjosti.
Vir: Nedeljski dnevnik