Pomembno je, da so v svet imenovani predvsem tisti, ki niso iz vrst škodljivega »pedagoškega establišmenta«, ki je doslej povsem zavozil naše šolstvo in povzročil, da je mladina nepismena, (ne) pravih učiteljev pa je preveč in so verjetno na napačni strani zgodovine. Sedaj ni več nobenega dvoma, kaj pomeni ministrova »ideološka nevtralnost«. Celo minister Jernej Vrtovec se je zavzel za umik škodljivih ideoloških vsebin iz vrtcev in šol. Pozabil pa je povedati, s katerimi (ne)ideološkimi vsebinami jih bodo nadomestili.
V ozadju vseh teh nebuloz aktualnega šolskega ministra se dogaja še eno tiho razgrajevanje in uničenje samostojnih zavodov in institucij (mimogrede, z večinsko zaposlenim pedagoško- andragoškim establišmentom), ki se strokovno in razvojno ukvarjajo vsak s pomembnim delom našega šolskega sistema: Zavod za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje, Andragoški center Slovenije, Izpitni center … Pripravlja se združitev teh pod eno streho, verjetno pod enotnim vodstvom in budnim nadzorom in očesom, pod pretvezo racionalizacije in uravnoteženja javnih financ ali pa morda tudi zaradi neprave ideološke usmerjenosti.
Nikakor ne zanikam dejstva, da je v našem šolskem sistemu marsikaj narobe. Tudi doslej smo bili do reform kritični tisti, ki se ukvarjamo z izobraževanjem odraslih in vseživljenjskim učenjem. Vsi dosedanji ministri so to področje zanemarjali in ga potiskali na margino zanimanja. Iz vseh dosedanjih dejavnosti novega ministra Rončevića in njegove ekipe je prav tako jasno, da zanje izobraževanje odraslih ostaja marginalno, pravzaprav ne vedo dobro, kaj bi sploh počeli s filozofijo vseživljenjskega učenja in izobraževanja. Čeprav je povsem jasno, da je prihodnost učenja in izobraževanja prav v neformalnem, priložnostnem učenju, vse manj pa v formalnem, šolskem. Izobraževanje odraslih že dolgo ni več samo dejavnost za potrebe trga dela, ampak je predvsem dejavnost za razvijanje socialnega in kulturnega kapitala, dejavnost za osveščanje in izobraženost ljudi, za razvoj in kvaliteto življenje in dela. Vseživljenjsko učenje in izobraževanje postaja osrednje zanimanje tudi v vseh zakonodajnih dokumentih in dejavnostih EU.
Sicer pa tokratna namera ministrstva ni posebno presenečenje za izobraževalce odraslih. Podoben poskus združevanja zavodov, tudi Andragoškega centra v enoten zavod, se je dogajal tudi leta 2012, ko je pod Janševo vlado ministroval Žiga Turk, s podporo sedanje sekretarke Mojce Škrinjar. Kakšno naključje!? Takrat jim to, na srečo, ni uspelo. Namero združevanja je z argumenti ubranil takratni »pedagoško-andragoški establišment«, ki ga sedanji minister ne misli poslušati in upoštevati, ker bo raje poslušal strokovnjake iz prakse, ki nimajo s šolstvom in izobraževanjem nobene zveze. So pa zato ideološko na pravi strani zgodovine, žal iz 19.stoletja.
Osrednja ustanova, ki skrbi za razvoj in identiteto izobraževanja odraslih pri nas, je Andragoški center Slovenije (v nadaljevanju ACS). Z nameravano združitvijo Andragoškega centra Slovenije v enoten zavod z drugimi zavodi s področja vzgoje in izobraževanja izgubljata izobraževanje odraslih in andragogika ustanovo, ki se je v vseh teh letih samostojnosti utrdila doma in v tujini z uspešnimi projekti, ki so dvignili izobraževanje odraslih iz sence šolskega izobraževanja otrok in mladine. Z delovanjem ACS smo v Sloveniji sistematično pristopili k razvoju izobraževanja odraslih ter vseživljenjskosti učenja, v teoriji in praksi. Brez lastne ustanove, ki v državi skrbi za razvoj in raziskovanje področja izobraževanja odraslih ter njegovo promocijo, in brez samostojnega organa upravljanja v državi (seveda pa tudi na lokalni ravni) bo izobraževanju odraslih vnovič grozilo podrejanje šolski logiki in se bo vrnilo v čase, ki smo jih že preživeli.
To, kar se dogaja z namerami ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino v Sloveniji, vodi v ideološkost in privatizacijo slovenskega izobraževalnega sistema, avtokracijo, nestrokovnost, (ne)avtonomijo, neenakost in razgradnjo vsega, kar nam je uspelo dobrega narediti za šolstvo in izobraževanje v zadnjih letih.
Naj citiram Renato Salecl, ki je v Delovi kolumni zapisala: »Ob govorjenju o družbi znanja se pred nami oblikuje družba, v kateri je v interesu kapitala in politike, da velik del prebivalstva ne misli s svojo glavo, manjšina pa odloča in kopiči bogastvo.« Smo res zaznamovani s Cankarjem in njegovimi hlapci Jerneji, ali pa bomo rekli odločen ne tokratnemu nepedagoškemu establišmentu?
Ida Srebotnik, pedagoginja-andragoginja, predsednica Andragoškega društva Slovenije (andragoški establišment), Ljubljana