Kot smo izvedeli, delo obeh profesoric sega daleč prek slovenskih meja, saj sodelujeta pri mednarodnih raziskavah in projektih, katerih cilj je ohraniti ali zagotoviti dostop do čiste vode tudi tam, kjer je danes še vedno primanjkuje. Medtem ko približno četrtina svetovnega prebivalstva še vedno nima zanesljivega in zadostnega dostopa do čiste ter varne pitne vode, jo imamo namreč nasprotno v Sloveniji v izobilju skoraj na vsakem koraku. Največja nevarnost pri nas zatorej ni pomanjkanje pitne vode, ampak občutek oziroma prepričanje, da je bo vedno dovolj. Omenjeni strokovnjakinji sta torej prepričani, da potrebni prvi korak k ohranjanju kakovostnih vodnih virov ni zgolj razvoj novih tehnologij, ampak predvsem tudi sprememba našega odnosa do vode.
Popolnoma se strinjam s strokovnimi podatki, izvajanji in opozorili prof. dr. Barbare Hribar Lee ter prof. dr. Andreje Žgajnar Gotvajn. Vendar pa sem začuden, da sta obe slovenski vrhunski strokovnjakinji lahko ob tem popolnoma spregledali in zamolčali obetajoče se posledice bližajoče se okužbe ljubljanske pitne vode zaradi nedopustnega bodočega obratovanja novega nevodotesnega kanala C0, ki poteka skozi najožjo zaščitno cono v neposredni bližini glavnega črpališča Kleče. Medtem ko svetujeta in rešujeta zdravje ter življenja drugod po svetu, pa doma ne omenjata prihajajoče nepotrebne, nepopravljive katastrofalne bodoče nevarnosti za zdravje ter življenja vseh prebivalcev, uslužbencev, turistov in obiskovalcev celotne ljubljanske kotline in okolice.
Spoštovani profesorici, kako lahko pričakujeta vajino strokovno verodostojnost doma in v tujini, če celo navkljub na primer nujnim javnim pisnim opozorilom številnih verodostojnih predstavnikov zdravniške stroke, nerazumljivo ter neodgovorno molče tolerirate katastrofalno možnost nepopravljivega zastrupljanja in okužbe pitne vode v lastni hiši? Ali vas že predvajana »uvertura« v Maximarketu v Centru za raziskave vode Univerze v Ljubljani res ni prestrašila ter zdramila? Ali se (v nasprotju s predstavniki zdravstvene, biološke, gradbene stroke itd.) res ne počutite dolžni javnosti seznaniti s možnimi posledicami tudi na vašem strokovnem področju in se res ne bojite kasnejše soodgovornosti zaradi vaše nedejavnosti?
Nekdanje študente FAGG na Univerzi v Ljubljani so nas svojčas vzgajali v odgovorne, kritične strokovnjake, ki morajo investitorje oziroma nadrejene pravočasno predhodno informirati tudi o možnih negativnih posledicah njihovih projektov, da se lahko pravočasno ter pravilno odločajo. Očitno pa je civilni pogum v naši družbi že popolnoma izumrl.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana