V preteklosti so sicer bili pogovori z določenimi klubi po Evropi, a očitno ni bilo usojeno. Tudi v reprezentanci, pri kateri sem bil zraven tisto leto, preden je prišel uspeh na evropskem prvenstvu, smo videli, da nismo za skupaj, oziroma očitno sam nisem bil pravi. Moram pa priznati, da sem vseeno malo presenečen, da ni večjega zanimanja. Morda pa je to bolj vprašanje za koga drugega. Trenutno se niti ne vidim v kakšni resni košarkarski zgodbi, čeprav tudi glede tega velja nikoli ne reci nikoli. Najlepši dokaz za to so moje trenutne aktivnosti. Če bi mi kdo pred petimi leti rekel, da bom imel čredo govedi in tovarno zamrznjenih pic, bi mislil, da se mu je zmešalo.
Kje se je zatikalo, da kot igralec z reprezentanco nisem dosegel več? Rekel bi, da je manjkalo pravo vodstvo oziroma je bila košarkarska zveza prekratka v razmišljanju in organizaciji. Ker igralsko smo zagotovo bili na ravni, da bi vzeli vsaj eno kolajno. Nikoli ne bom pozabil začetkov zgodbe, ki se je končala z naslovom evropskih prvakov, ko je prišla ekipa s selektorjem Kokoškovom in sem bil še zraven kot športni direktor. Na enem prvih sestankov je po dolgi debati kondicijski trener Miljan Grbović povsem mirno pripomnil: 'Fantje, za vas ne vem, ampak jaz grem do Tokia. Ostalo bomo že rešili.' Glejte, še danes mi gredo mravljinci po koži! Sam pomislil nisem na olimpijske igre v Tokiu, ki so bile oddaljene še nekaj let, on, gospod z izjemnimi izkušnjami, pa je na najbolj nevsiljiv način povedal, zakaj smo pravzaprav tam. No, to so stvari, ki so manjkale.
Nedeljski dnevnik