Če bi se nekaj podobnega zgodilo pri projektu TEŠ 6, bi država prihranila zajetne denarje. Zdaj je popolnoma jasno, kaj je treba narediti, da se kalvarija s TEŠ ne bi ponovila. Torej, gospod bogoslovec Vrtovec, hvala še enkrat (za spremembo) za odkrito delovanje. Zadnjo besedo mora prav zaradi tega imeti stroka in večina Slovencev – torej odločitev na referendumu!
Drugič, zahvala Čehom za vzor, kako se brani javna RTV. Trenutek, ko bomo morali to narediti tudi Slovenci, se hitro približuje.
Tretjič, priznanje Janezu Markešu za njegovo pokončnost in pogum pri oceni vseh grdobij, ki jih dela trenutna vlada v imenu ljudstva, čeprav za to nima podpore. Končno imamo zaokroženo verodostojno in kompetentno ekipo civilne družbe (da ne naštevam vseh imen), ki zna artikulirati bistvene probleme in voditi tudi akcije, ki povezujejo večino Slovencev (sledilcem velikega vodje seveda ni pomoči …).
Četrtič, priznanje novinarju Žigi Bonča za oddajo Utrip na TV Slovenija, v katerem je razgalil dvoličnost velikega komunikatorja Jelka Kacina. Človek se je prodal (beri: zamenjal prepričanje) za politični drobiž in res ne bi bil rad v njegovi koži. Res moraš imeti hude motnje v glavi, da sam sebe degradiraš v zanikovalca zgodovine. Na tem mestu moram zapisati moje lastno mnenje. Tudi v imenu križa je bilo storjenih mnogo zločinov (denimo, 23. avgusta leta 1572 v Franciji, ko so katoličani v eni noči pobili več kot 5000 protestantov), pa nihče ne zahteva prepovedi tega znamenja. Čas bi že bil, da pustimo simbole na miru in se raje kaj naučimo in zgodovine in postanemo boljši ljudje.
Nazadnje samo še o delovanju največje stranke, ki z armado trolov napada posameznike (Markeš, Kovač, Jenull …) in skrbijo za gnojenje medijske krajine v naši domovini. To samo zase govori o potrebi po prenovi družbenega dogovora, v katerem ne bodo stranke tiste, ki bodo odločale o načinu življenja, temveč večina, ki jo predstavlja civilna družba. Zato pa se morajo aktivirati vse intelektualne sile, ki jih Slovenija premore v tem trenutku. Smo v situaciji, kot smo jo imeli pred plebiscitom leta 1990.
Srečo Knafelc, Krvava Peč