Problem je nastal, ko so Butalci ugotovili, da ista oseba popoldan dobi veliko več kot dopoldan. Fovšija dela svoje. V Butalah so sprejeli zakon, ki prepoveduje javnemu zdravilcu delati kot zasebnik. Sprejeli so zakon, da se turnusa izmenjujeta tako, da se delo vsak dan opravlja lahko samo v javnem.
Zdravnik je bil zgrožen in je županu podal protest z obrazložitvijo. Vsebino protesta je župan obelodanil v gostilni. Zdravilec je pojasnil, da je razlika med javnim in zasebnim zdravilcem povsem jasna. V javnem ima zdravilec štirikrat manj pacientov, a vsaka obravnava traja štirikrat dlje, ker je treba poleg pregleda izpolniti še obrazec, poročilo, utemeljitev, pojasnilo, zakaj je pregled sploh bil, in obrazec o izpolnjenem obrazcu. Zato zdravilec v javnem delu izgoreva.
Posebej so bili Butalci razburjeni nad izgorelostjo. »Kako je lahko zdravilec izgorel,« so se čudili, »če pa prizna, da ima v javnem štirikrat manj bolnikov?« Zdravilec jim je pojasnil, da je izpolnjevanje obrazcev veliko težje kot pregledovanje pacientov. Zato na prvem pregledu izpolni samo obrazce, pacienta pa naroči za zdravilski del k zasebniku. Odkrito jim je priznal, da v javnem delu dobi plačilo za obrazce, v zasebnem pa za zdravilsko znanje. Obrazci povzročajo izgorelost.
Zdravilec je zbranim Butalcem razložil, da v ima zasebnem več pacientov, ker mu tam nihče ne razlaga, zakaj dela, ker storitev plača tisti, ki jo prejme in ker obrazec ne zdravi, izgorelosti ni. Plačevanje je razložil takole: »V javnem zdravilstvu storitev plača nekdo tretji, ki ga ni zraven, storitev je redkejša, počasnejša in zame utrujajoča. Pacientom predlagam obisk zasebnika. V zasebnem storitev plača pacient, zato mora biti izvedena, ne pa nujno dokončana.«
Kot zasebni zdravilec se je s podporo družine pritožil butalskemu sodniku, ki je razsodil, da zdravilec sme delati hkrati v javnem in zasebnem zdravilstvu. Odločitev sodnika so Butalci razglasili za pravo, zato, ker ne škodi zdravilcu ali pacientom, temveč samo ruši butalsko logiko, po kateri je zakon vedno pravilen, tudi kadar ne velja. Najmodrejši Butalec je razložil stvar strokovno: »Če zakon nekaj prepoveduje, potem je to prepovedano. Če pa sodnik pravi drugače, potem očitno ne razume našega zakona.«
Ko je sodnik rekel, »da zdravilec sme delati tako v javnem kot zasebnem zdravstvu«, so Butalci ugotovili, da je sodnik ozdravljen pacient. Kajti v Butalah velja preprosto pravilo: zakon je mnenje, sodnik je pravica. »Mi smo prepovedali,« so rekli. »In kar je prepovedano, je lahko spet dovoljeno.« Če pa je prepovedano, potem je to napaka, ki jo je treba popraviti v prejšnje stanje.
Zdravilcu so delo drugje prepovedali zato, da bi plačevali manj, zaradi nekakšne solidarnosti, ker v malho plačujejo vsi Butalci, zdravilca pa ne rabijo vsi. Ker so potem plačevali manj, je bilo jasno, da prepoved deluje, le v napačno smer. Sodnik je opozoril na svobodo dela. Butalci so se strinjali, da je svoboda nevarna, ker omogoča izbiro, izbira pa vodi v odločanje, odločanje pa v odgovornost.
In odgovornosti Butale ne prenesejo. Zato so sklenili, da bodo odločitev spoštovali v celoti tako, da bodo razglasili, da je edino pravilna. Kajti v Butalah ni važno, kaj velja, temveč kdo je hotel, da bi veljalo.
Tomaž Šumi, Lesce