Zato je starešina stopil na stol, ker od tam človek dlje vidi in pametneje govori, ter rekel: »Tole, kar mi danes počnemo, ne pelje nikamor, razen mogoče do praznega soda. Volitve sem razpisal lepo po butalsko, da naj vsak povzpetnik pripelje toliko svojih ljudi, kolikor je stolov v gostilni. In glej ga zlomka, zdaj točno vemo, kdo bo sedel. To smo rešili tako pametno, da bolj ne bi mogli. Ampak tu se pamet konča.
Kdo bo župan? Povzpetniki, stopite k šanku in tam modrujete, kdo ima več glasov in kdo zna bolje šteti. Tisti, ki so bili izvoljeni, pa sedijo kot klopi na hlodu in nimajo kaj reči, čeprav so jih Butalci izvolili prav zato, da bi kaj rekli. In ker vaše modrovanje traja dlje kot dobra letina, vina pa zmanjkuje hitreje kot pameti, sem prišel do sklepa: Butale vas, povzpetnikov, sploh ne rabimo. Če hočete župana, seštevajte in odštevajte svoje odstotke, dokler ga ne izračunate. Ampak potem tistih izvoljenih sploh ne rabimo, ker že zdaj vi vse odločite, oni pa za lepo plačo samo roke gor držijo, kot da bi preverjali, ali strop še stoji.
Župana pa lahko dobimo tudi drugače. Izvoljene zapremo v sobo, ključ damo gostilničarju, vas povzpetnike pa pustimo zunaj. Ko se zmenijo, potrkajo. Do takrat pa mir. In če tako naredimo, vas do naslednjih volitev sploh ne pogrešamo.«
Potem je starešina še dodal, ker Butalci radi slišijo, kako bo po novem: »Da ne bomo vsake štiri leta znova pameti iskali, predlagam red, ki je bolj preprost kot butalska klop. Volitve naj bodo vsake štiri leta, lepo na pustno nedeljo, ko so ljudje že tako malo bolj podobni sami sebi. Kdor hoče biti izvoljen, naj samo podpiše, da to res hoče. Kdo ga je predlagal, ni važno, ker se v Butalah itak vsi poznamo in vsak o vsakem vse vemo, tudi tisto, česar ne bi bilo treba. Na glasovnici bodo vsi lepo po abecedi, da ne bo kdo spredaj zato, ker ima daljši jezik ali več prijateljev.
Vsak Butalec naj obkroži toliko imen, kolikor je stolov v gostilni, ker več zadnjic kot stolov še nikoli ni dobro sedelo. Izvoljenih naj bo vedno liho število, da se ne bomo kregali, kdo je bolj na pol. Zvečer preštejemo glasove, in tisti z največ glasovi sedejo. Preprosto kot fižol.
Na pustni torek povemo, kdo je zmagal, da imajo ljudje čas prebaviti. Na pepelnično sredo pa izvoljene posedemo v sobo, jih zaklenemo in čakamo. Ko se zmenijo, kdo bo predsednik zbora in kdo župan, naj potrkajo. Župan si potem sam izbere svojo druščino. Koliko jih bo imel, je njegova stvar, dokler jih lahko prešteje. Koliko denarja ima, pa mu pove zbor, da ne bo kdo preveč pameten.«
In starešina je sestopil s stola, ker je povedal vse, kar je bilo treba povedati in še malo več, kot bi bilo pametno. Butalci pa so pokimali, ker so razumeli. Ali pa tudi ne. V Butalah je to eno in isto.
Tomaž Šumi, Lesce