Butale so imele trideset volilnih bajt in vsaka bajta je izvolila svojega politika. Za izvoljenega je bilo dovolj, da je sedel tam, kjer se je odločalo. Kdor o problemih ni vedel ničesar in sprejel odločitev, je bil politik. Ti so za župana izvolili Jako Brezlasca. Imel je posebno lastnost, da česar ni vedel, ni nikoli iskal. Tako se mu ni bilo treba ukvarjati z mislimi, da česa ne zna. Njegovo nerazumevanje pa mu je omogočalo, da je vse razumel politično.
Trideset izvoljenih je posedalo v gostilni na stroške butalske kase. Njihova glavna naloga je bila, da so bili pomembni. Če je kdo od njih molčal, je veljal za premišljenega. Če je govoril dolgo in nerazumljivo, je veljal za zelo sposobnega. Če je govoril o nečem, česar ni poznal, je veljal za vizionarja.
Jaka je odkril, da je v Butalah javni sektor prevelik. Prešteli so ga. Sestavljalo ga je sedem ljudi: učitelj, hišnik, ranocelnik, sestra, policaj, dacar in sodnik. Javni sektor je bil zato ukinjen. Sedmerica ni več dobivala denarja iz butalske blagajne. To je dokazovalo, da je politika edini del Butal, ki se mu ni zgodilo nič.
Nekega jutra je bivši javni sektor nepričakovano začel urejati stvari in jih obračunaval naročnikom, sam. Učitelj je začel učiti. Hišnik je popravljal. Ranocelnik je zdravil. Sestra je pomagala. Policaj je varoval. Dacar je pobiral. Sodnik je sodil. In kar je bilo za Jako najhuje, da stvari so začele delovati. To je bila za butalsko oblast največja nevarnost. Če bi stvari delovale brez politike, bi se lahko pojavilo neprijetno vprašanje, čemu so politiki sploh potrebni. Jaka je zato uvedel reformo nepogrešljivosti.
Od tega dne naprej ni smel nihče ničesar urediti brez dovoljenja politike. In Butale so bile spet varne. Nič ni moglo biti urejeno brez oblasti. Jakova modrost županovanja je bila: »Če želiš dokazati, da si nepogrešljiv, moraš preprečiti, da bi kdo drug lahko kaj naredil brez tebe.« Toda Jaka je šel še korak dlje. Ker je ugotovil, da je trideset politikov premalo pomembnih, je sprejel odločitev, da je politikom prepovedano opravljati delo, ki ga je znal opraviti kdo drug. In kaj so počeli? Odločali so. Politik ni potreben zato, da kaj zna. Potreben je zato, da lahko odloči, kdo sme nekaj znati, kdo sme nekaj narediti in kdo mora za to dobiti njegovo dovoljenje.
V Butalah je bila največja politična sposobnost v tem, da človek ničesar ne zna, ničesar ne naredi, o vsem odloča in je za to še posebej ponosen nase. Jaka pa je bil pri tem najboljši. Treba je bilo samo še paziti, da se slučajno kaj ne bi zgodilo brez njega.
Ko je Jaka že skoraj popolnoma uredil Butale, se mu je porodila še ena velika misel. Ugotovil je, da je javni sektor še vedno prevelik, čeprav ga ni bilo več. Butale so tako dobile več gospodarstva in manj javnega sektorja, kar je bilo po njegovem mnenju dokaz napredka.
Potem pa se je pojavila majhna težava. Nekdo je moral opravljati dejavnosti bivšega javnega sektorja. Ker so bili vsi strokovni ljudje že poslani v gospodarstvo, je za njihove nekdanje naloge določil politike.
Za učitelja je izbral najbolj neizobraženega politika, ker je menil, da bo tako najlažje razumel učence. Za ranocelnika je določil politika, ki ni znal ločiti jeter od pljuč, je pa bil po Jakovem prepričanju dovolj široko usposobljen. Za sodnika je določil politika, ki ni poznal zakonov, ker bi ga poznavanje zakonov lahko omejevalo. Za dacarja je določil politika, ki ni znal računati, saj naj bi bil zato manj obremenjen z nepomembnimi številkami. Za policaja je določil politika, ki se ni nikoli srečal s kazenskim zakonikom, ker je bilo po novem pomembneje, da zna ukazovati. Za hišnika pa so določili Butalca, ki ni znal popraviti niti kljuke.
Jaka je menil, da je izbira odlična. Najbolj pomembne naloge v državi so bile namreč tako zaupane ljudem, ki jih niso znali opravljati. S tem je bila zagotovljena njihova popolna politična neodvisnost. Še več: ker niso poznali svojega področja, jih strokovnjaki niso mogli zavajati z dejstvi. Butale so s tem naredile velik korak naprej. Znanje je bilo poslano v gospodarstvo. Neznanje pa je bilo postavljeno v javno službo.
Jaka je temu rekel popolna ločitev strokovnosti od odločanja. Butalci so bili navdušeni. Zdaj je bilo namreč vse pravično. Kdor je znal, je delal. Kdor ni znal, je odločal. In kdor ni znal niti odločati, je dobil še pomembnejšo funkcijo, saj je bilo gotovo, da ne bo pomotoma posegel v strokovne zadeve.
Tako so Butale končno dosegle idealno ureditev. Najbolj sposobni so služili gospodarstvu, najbolj nesposobni pa državi. Jaka je bil zaradi tega razglašen za največjega reformatorja v zgodovini Butal. Ni namreč samo ukinil javnega sektorja. Ukinil je tudi zadnjo nevarnost, da bi kdo v javni službi vedel, kaj dela. In s tem je bilo dokazano, da so Butale pripravljene na prihodnost. V prihodnost bodo šli vsi. Samo znanje bo moralo ostati zadaj.
Tomaž Šumi, Lesce