Dosedanja kulturna ministrica Asta Vrečko iz Golobove levosredinske koalicije bi lahko rušenje mostu, te slovenske dragocenosti, z revizijo ustavila. Pa ni! Ali »levo« pomeni tudi uničevanje kulturne dediščine, kot na primer v Ljubljani, kar je odlično opisal arhitekt Milan Zdravko Kovač v svoji knjigi Izgubljena Ljubljana (2025)?
Raziskovalna novinarka Ana Ašič je zgodovino naporov za rušenje mostu predstavila v več svojih zapisih, ki jih zlahka najdemo na spletu, skupaj s posnetki mostu. Morda pa lahko novi, desni predsednik vlade ali pa stranke bodoče koalicije v vladi še ukrepajo, da rušenje zadržijo. Saj so pri sprejemanju predpisov izkazali sposobnost hitrega intervencijskega delovanja. Sodišča pač niso tako hitra.
Z izgubljanjem kulturne dediščine izgubljamo Slovenci tla pod nogami. Tega se ne zaveda niti Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), ki je pod levo Šarčevo vlado, ob dejstvu, da je Marjan Šarec kulturno izobražen, v začetku leta 2020 dal » kulturno« soglasje za rušenje mostu, z asistenco leve infrastrukturne ministrice Alenke Bratušek. To je bil takrat usoden sklep, ki so ga kasneje uveljavljali kot strokovno odločitev. Namesto da bi zavod zahteval obnovo mostu, kot se ravna s pomembno kulturno dediščino.
Nesprejemljivo je, da kultura slovenstva podleže pritiskom podjetij, kot sta odpadkovno podjetje Kostak in podjetje CGP Novo mesto s kamnolomom Premagovce, ki zaradi lastnih ozkih profitnih interesov s kamionskimi prevozi hočeta 40-tonski betonski most ravno tam in ne kje drugje.
mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana