Tudi primeri večstrankarskih ureditev kažejo, da le-te niso zadostni pogoj za demokratično družbo, nekatere države z zgodovinsko uveljavljenim večstrankarstvom kažejo znake diktature, teptanja človekovih pravic in svoboščin, represije ter nedelovanja navideznih institucij demokracije. Kje so vzroki tega zaskrbljujočega stanja? V volilnih sistemih, ki omogočajo, da si manjšina (celo manj kot 25 % volilnega telesa) prigrabi skoraj absolutno oblast; v rušenju delitve oblasti, ko izvršna oblast (predsednik ali vlada) nadvlada nad zakonodajno in sodno oblastjo; v onesposobitvi državnih kontrolnih mehanizmov delovanja predstavnikov oblasti; v zatiranju civilne družbe; v obvladovanju komunikacij z manipulacijo, podrejanjem medijev in socialnih omrežij, z dezinformacijami, lažmi, sovražnim govorom …
Civilna družba je nenadomestljivi sestavni del demokratične ureditve in nujen pogoj za delovanje svobodne družbe. Brez aktivnih državljanov, ki se prostovoljno združujejo v društva, sindikate, strokovne in druge nevladne organizacije in iniciative, demokratični sistem postane le prazna lupina, podvržena avtoritarnosti in odtujenosti. Nedemokratične politične opcije (kot denimo nekateri predstavniki SDS), ki hlepijo po nekontrolirani oblasti, želijo institucije civilne družbe zadušiti, preprečiti njihovo delovanje z represijo, finančnimi sankcijami in dezinformacijami. Tudi z osebnimi fizičnimi in z žaljivimi besednimi napadi na izpostavljene predstavnike civilne družbe.
Posameznik je v odnosu do državnega aparata pogosto nemočen, njegovi interesi pa v množici volilnih glasov preslišani. Civilna družba omogoča ljudem, da svoje potrebe in vrednote izrazijo kolektivno in s tem politično participacijo. Ko se državljani združijo – najsi gre za boj za čisto pitno vodo, delavske pravice ali zaščito ranljivih skupin – njihova moč preseže zgolj oddajo glasovnice. To je prostor, kjer se zasebni interesi preobrazijo v javno dobro. Prav gotovo je najpomembnejša vloga civilne družbe nadzor nad delovanjem oblastnih organov, tako da prispeva k strokovni obravnavi družbenih vprašanj, postavlja neprijetna vprašanja, razgalja različne nepravilnosti ter zahteva odgovornost: z namenom, da bi preprečila slabe oziroma nestrokovne odločitve, korupcijo, samopašnost, zlorabo moči, klientelizem in druge disfunkcije oblasti. Civilna družba je tudi množična šola demokratične kulture. V okviru prostovoljnega delovanja se posamezniki učimo veščin, ki so nujne za mirno sožitje: dialoga z drugače mislečimi, iskanja kompromisov in razumevanja pravic drugih. Sodelovanje v civilnodružbenih dejavnostih krepi zaupanje med ljudmi, kar je še posebej pomembno v kriznih časih. To se pokaže v trenutkih naravnih nesreč in drugih kriz, ko je nujna solidarnost in samoorganiziranje.
Če želimo ohraniti svobodo in pravičnost, moramo razumeti, da civilna družba ni le »dodatek« k politiki, temveč njen temelj. Vsak poskus omejevanja delovanja nevladnih organizacij ali diskreditacije aktivnih posameznikov je v resnici napad na samo jedro demokracije. Brez močne, glasne in avtonomne civilne družbe namreč ne ostane nič drugega kot vladavina močnejših nad pasivno množico. Tisti, ki želijo onemogočiti vlogo civilne družbe, so resna grožnja demokratični ureditvi države in njenemu razvoju.
Remzo Skenderović, Ljubljana, za Društvo SRP