Danes, v 21. stoletju, pa smo prvič dosegli točko, ko si z razmišljanjem nismo le olajšali dela, temveč smo ustvarili tehnologijo, ki nadomešča tisto, kar nas najbolj določa: sam proces razmišljanja in ustvarjanja novega.
Res je, človek bo še vedno potreboval leta šolanja, da postane opravilno sposobno bitje. Toda tisto »mukotrpno« poglabljanje v knjige, študij in razvoj lastnih idej morda ne bo več nuja. Je bil to končni cilj napredka – da postane novi človek bitje, ki zgolj pritiska na gumbe? Ali pa bo v prihodnosti odveč celo to?
Pomislite na človeški organizem kot na biološki stroj, ki se vrhunsko prilagaja. Strokovnjaki opozarjajo, da nenehno dodajanje umetnih vitaminov poleni telo, da jih neha proizvajati samo. Odsotnost fizičnega dela preprečuje razvoj močnega telesa, kar testi pri otrocih v zadnjih desetletjih že potrjujejo. Mar verjamete, da drastično olajšanje intelektualnega dela ne bo vplivalo na naše možgane?
Dvom je odveč. Začetek bo fascinanten; umetna inteligenca bo – je že – prinesla bliskovit napredek. Toda hkrati bodo intelektualne sposobnosti človeka, ki je to čudo ustvaril, začele krneti. Svojega genialnega produkta kmalu ne bomo več sposobni obvladovati. Že zdaj se pri mnogih kaže slabša koncentracija pri branju daljših besedil.
Kako odgovoriti na te izzive? Kako ohraniti avtonomnost mišljenja? Pot je le ena: načrtno vztrajanje pri intelektualnem naporu. Z branjem in pisanjem brez tehnoloških bližnjic. S polno obremenitvijo miselnega aparata.
V nekaterih okoljih se že oblikujejo skupine, ki sistematično berejo in avtorsko ustvarjajo. To je naša »rezervna armada« ljudi, ki kljub tehnologiji ne bodo izgubili lastne biti. Želeti si je, da bi čim več ljudi prišlo do tega spoznanja in branje ter pisanje uvrstilo na svoj urnik – tako samoumevno, kot je jutranja telovadba. Pišete in berete lahko sami, še bolje pa je, če spodbudo poiščete v svojem lokalnem okolju.
Rado Krušič, Žalec