Mate Rimac je sicer poklical policijo, potem pa se je za svojim ukradenim vozilom – prostodušno in enostavno – odpravil kar sam. Ne glede na vse potencialne nevarnosti, o katerih v tistem trenutku ni imel pojma. Pogumno? Nespametno? Nevarno? Presodite sami. Kakorkoli: ko se je vse skupaj izteklo, je ocenil mentalno stanje storilca ter se na podlagi te ocene odločil, da ga ne bo sodno preganjal.
Na ravni principov pa se tu zaletimo v zanimiv in obče prisoten fenomen. Mate Rimac je inženir in strokovnjak za avtomobilsko tehnologijo. Da bi tekom svoje kariere diplomiral še iz psihologije – tega nisem nikjer zasledil. Njegova ocena osebnosti storilca potemtakem lahko korenini zgolj v občutku in (v zadnjem času izjemno popularni) zdravi pameti. Dokler gre za privat dogovor med njim in storilcem ali pa Stipetom in Domagojem, je vse okej. Ko pa ta ista zdrava pamet arogantno prevprašuje protokole države in njenega sodnega sistema, imamo problem. In medijski odjek zgodbe je v več kot enem primeru kazal ravno v to smer: sodba modrega in spodobnega posameznika na eni ter neobčutljivost in okostenelost državnega aparata na drugi strani. Ali vidite? Ta človek premore empatijo. Država pa ne vidi onkraj svojih paragrafov.
Mentaliteta, o kateri govorim, je temeljno nezaupanje do države in njenih inštitucij. Nezaupanje do stroke in organov, ki stroko zastopajo. Zdrava pamet proti nesmiselnim protokolom in birokratskim uzancam. Podjeten posameznik v boju s pokvarjeno in pogoltno državo.
Vir: Večer v soboto