Vseeno pa z gotovostjo lahko trdimo, da bo primanjkljaj na fizičnem trgu naftnih derivatov še nekaj mesecev prisoten, čeprav ga pomembno blažijo sprostitev strateških zalog nafte v številnih večjih državah. V večji meri se z njim soočajo v azijskih gospodarstvih, v Evropi pa so potencialni izziv predvsem številni destilati v rafinerijah, denimo bitumen, letalsko in ladijsko gorivo. Tudi cene nafte brent, po katerih se kupci in prodajalci dogovorijo za dobavo v desetih do 25 dneh, so precej višje (od 25 do 35 dolarjev za sodček), kot kaže podatek o promptni (spot) ceni, o katerem poroča uradna statistika. Kupci naftnih derivatov imajo tako v takšnih časih težave s ščitenjem svoje izpostavljenosti.
Učinek višjih cen naftnih derivatov bo tako imel nekoliko daljši rep od pričakovanega, celo ob predpostavki ugodnega scenarija razpleta v Perzijskem zalivu. Dodatno tveganje za kupce pa je morebitno omejevanje izvoza ameriške nafte ali kakšna druga vrsta obdavčitve, kar za zdaj ni scenarij, ki bi ga kdo zanesljivo pričakoval. Veliko tankerjev, ki bi sicer bili namenjeni v Perzijski zaliv, se je namreč napotilo po nafto v ZDA. To ustvarja visok pritisk na rast cene nafte WTI, ki se je izenačila s ceno brenta ali pa jo v določenih dnevih celo presega. Takšen nedomišljeni ukrep ameriškega predsednika bi lahko pripomogel k oblikovanju finančnih sredstev za blažitev učinkov višjih cen naftnih derivatov v ZDA, kjer za liter bencina plačujejo manj kot evro, za liter dizelskega goriva pa okoli 1,3 evra. To je po mnenju povprečnega Američana preveč in povečuje nezadovoljstvo potrošnikov, ki bodo novembra obiskali volišča in izrazili svoje mnenje tudi o tem.
Vir: Delo