S tem namreč ne tvegamo jeze pri svojih trgovinskih partnericah, politiki pa dokazujejo svojo skrbnost do domačega gospodarstva. Vendar prava pot do povečanja evropske konkurenčnosti ni ta, da vsaka evropska država dela po svoje, upoštevaje nacionalne interese pretežno svojih lokalnih etabliranih velikanov. S tem kolektivno le izgubljamo. Nekaj časa lahko tudi še selimo proizvodnjo iz držav z najvišjimi stroški dela (Nemčija, Francija, Avstrija) v države v Evropi, kjer so ti nižji, kljub temu da jih vse več posredno selimo v tujino. In tam vse bolj nastajajo nova inovacijska središča, ki so za naša hitrorastoča podjetja običajno bolj privlačna kot tista, razdrobljena po Evropi.
Največji izziv Evrope je še vedno razdrobljenost na sebične nacionalne interese in s tem počasno odločanje, nikakor pa ne odsotnost strateškega pogleda, poročil in strategij. Prav prvo onemogoča implementacijo drugega. Kdaj bo torej čas za Hugojeve združene države Evrope? Ko bo prišla nova kriza, sporoča umetna inteligenca. To sem za pomoč zaprosil le v zaključku in potrdila mi je tisto, kar sem vedel že sam. Čas za združene države Evrope bo torej prišel šele, ko bo strah pred skupno prihodnostjo postal manjši od strahu pred lastnim propadom.