Sedanja vlada je stavila na izboljšanje socialnega položaja ljudi, hkrati pa državo oddaljila od potrebne razvojne gospodarske dinamike. Obljubljene strukturne in razvojne reforme so ostale na pol poti ali pa so jih zavrgli, davčni primež se je povečal, proračunski izdatki tudi, birokracije je več, podjetniške podpore pa manj. Skratka, Golobovi so vodili tipično keynesijansko razvojno politiko, z javnimi investicijami in zagonom industrijske politike, toda z mejnimi primanjkljaji in nadpovprečno inflacijo. Nasprotno desni tabor jaha na nezadovoljstvu gospodarstva in ponuja klasičen nabor neoliberalne ekonomske agende. Znižanje davkov in debirokratizacija naj bi razbremenila gospodarstvo, spodbujanje zasebnih investicij in privatizacija javne sfere naj bi spodbudila gospodarsko rast. Vladni keynesijanizem se pogreza v redistributivne kraške ponore, opozicijski neoliberalizem pa je v službi političnih elit in kapitala. Razvojni preobrat je uganka za obe strani.
V predvolilnih programih strank je veliko načelnega pisanja, pa malo strateških in operativnih rešitev. Podobno kot leta 2008 stranke stopajo v volilni ris brez jasnih predstav, kako se spoprijeti z globalnimi kriznimi šoki, s čim obvladati tveganja fiskalne krize države in razvojne stagnacije. Brez višje gospodarske rasti, produktivnosti in konkurenčnosti bo sedanji model blaginje neizpodbitno padel, javnofinančni transferji ne morejo nadomestiti ustvarjanja dodane vrednosti. Tu tičita stara in nova »zgodba o uspehu« Slovenije do leta 2030. Pa tudi ekonomsko merilo volilne izbire.
Vir: Mladina