Slovenska parlamentarna levica je od tistih časov bolj razcepljena od desnice in to je največji skriti politični domet Janševe epopeje partnerstva za razvoj. Takšna razvojna partnerstva veljajo za nekakšno »dogovorno demokracijo«, ki so jo nekoč vneto gojili komunisti v samoupravnem socializmu. Namenjena je delitvi politične odgovornosti, zato bi lahko bili podpisniki tudi drugi deležniki, sindikati in delodajalci, tudi civilna družba, nekje na pol poti vlad in koalicij narodne enotnosti, o kateri je govoril Golob po na pol dobljenih volitvah. Demokracija, celo v izrojeni obliki strankokracije, deluje po načelih politične konkurence in ne kartelnih dogovorov, kjer je depolitizacija konfliktov zgolj prikrit odvod za legitimacijo politične avtokracije. In za to gre pri novi Janševi vladi.
Državotvornost in politična odgovornost ne tičita v konsenzualni, temveč konkurenčni demokraciji. Iskanje soglasja je smiselno, če so vključeni tudi drugi akterji in če obstaja jasen nabor skupnih odločitev. Ničesar od tega ni v Janševi politični ponudbi novega partnerstva, ponavljajoča se politična igra je prozorna in dolgočasna. Če opozicija vstopi v partnerstvo, izgubi opozicijsko ostrino in postane soodgovorna. Če ga zavrne, postane destruktivna in nedržavotvorna. Ne gre za razvojnost države in politično stabilnost, temveč za izčrpavanje in razbijanje opozicije. Obakrat gre za mat potezo, če igrate ta politični šah.
Vir: Mladina