Minister za delo Luka Mesec se je glede na zakonske možnosti in formalne pristojnosti odločil, da mora minimalna plača v državi prvič preseči prag tveganja revščine. Socialno je tako dosegla svoj namen, ekonomsko kot vedno deluje protislovno, politično tudi zavajajoče. Vlada se z njo dobrika volivcem, opozicija ponuja šibke ekonomske alternative, sindikati so kajpada za, predstavniki gospodarstva kakopak zelo proti. Ekonomike minimalne plače se držijo veliko strokovne mitologije, zamotana faktografija in kompleksna matrika posledic. Nesporno gre za enega najbolj žgočih problemov socialne države zadnjih sto let in hkrati polje dolgotrajnih bitk za delavske pravice v sodobnem kapitalizmu. Za EU je namreč minimalna plača temelj njenega socialnega modela in podobno razsvetljensko in ekonomsko vlogo ima tudi v Sloveniji. Zato je v predvolilni vročici kozarec čistega vina pomembnejši od prepirov, ali je pol prazen ali poln.
Trg dela nikoli ne deluje po čistih tržnih načelih, politično dogovarjanje in intervencionizem sta tod stalnica. Višje minimalne plače kratkoročno ne vplivajo na celotno brezposelnost, imajo pa različne učinke na njeno alokacijo in poslovno prestrukturiranje. Na drugi strani dvig minimalnih plač lahko nadomestijo dohodninske olajšave, revščino bolj učinkovito odpravljajo neposredni socialni transferji. Toda višje minimalne plače lahko negativno vplivajo na zaposlovanje mladih, podobno velja za nekvalificirano, ranljivo delovno silo. In ne nazadnje višje plače lahko prek cen izničijo politiko preseganja revščine. Teoretično in empirično višje minimalne plače prinašajo pozitivne in tudi negativne učinke. In tako v kaosu ekonomskih mnenj postajajo plen političnih odločevalcev.
Vir: Mladina