Nižji davki ne prinašajo dodatne potrošnje in ne povečujejo produktivnosti in gospodarske rasti, zato davčna razbremenitev dela ne zvišuje plač, temveč predvsem dobičke. Višje plače niso toliko posledica nižje obdavčitve, temveč višje dodane vrednosti, ki jo prinašajo večje investicije, inovativnost in produktivnost. Zato imajo razvitejše države bistveno večje plače pri primerljivi ali celo višji obdavčitvi kot pri nas. Pri davkih sta stabilnost in predvidljivost davčnega sistema pomembnejši kot davčna razbremenitev. Učinek prelivanja oznanja napačno vero, da znižanje davkov premožnih koristi državi, ker se njihovi prihranki prek spodbujanja rasti prelivajo v blaginjo revežev. Težava je v negotovosti in pohlepu, zato bogati raje špekulirajo na borzi kot investirajo v realnem sektorju. To je prva lekcija za telebane.
Druga govori, da povečanje vseh mogočih olajšav poglablja proračunski primanjkljaj in zadolženost države. Golobova vlada je vodila spodbujevalno fiskalno politiko, dve leti izdatki rastejo hitreje od prihodkov, primanjkljaj se poglablja, fiskalni prostor države pa oži. Zato predlog davčnih olajšav poslabšuje javne finance. Predlagatelji so z oceno nižjih prihodkov države hudo zgrešili (do 570 mio EUR). Oportunitetni stroški zakona presegajo milijardo. Državni primanjkljaji se pri slabših scenarijih gibljejo med 3,5 in petimi odstotki BDP, kot opozarja fiskalni svet. Fiskalna kriza države je torej že tu. In to je druga lekcija ekonomskega analfabetizma.
Predlagatelji predstavljajo zakon kot odgovor na gospodarsko zakrknjenost in previsoko obdavčenje državljanov. Toda ukrepi delujejo nepovezano, brez jasnih razvojnih ciljev in konsistentnih ekonomskih politik. Brez strogih fiskalnih presoj tveganj pomeni nevaren političnoekonomski eksperiment.
Vir: Mladina