Da mi ne bo kdo očital, da navijam za kogarkoli, ne bom v tem zapisu operiral z nobenim imenom, oseb ali strank oziroma list, bom le podal svojo oceno o prvem neposrednem soočenju tekmecev za položaj vodilnega občinarja v Kopru minuli četrtek v Dvorani Sv. Frančiška. Prejel sem vabilo, se nanj odzval ter pozorno spremljal dobro uro in pol prepira med osmimi kandidati in dvema kandidatkama. Na koncu sem bil kot volivec in nekdanji prvi občinski mož dokaj razočaran. Pa naj obrazložim, zakaj.
Kot prvo, vzdušje v publiki je bilo več ali manj kot na stadionu. Razumelo se je takoj, da je vsak od desetih »bojevnikov/bojevnic« pripeljal svoje navijače, svoje »ultrase«, kdo več, kdo manj številno, pri katerih je bilo dovolj, da je rekel »živijo« in je že prejel buren aplavz ter vriske oboževanja. Vsebina njegovega sporočanja skorajda ni igrala vloge.
Kot drugo, in to sem najbolj pogrešal, nihče ni rekel ene o prihodnosti Kopra v luči dejstva, da gostimo edino pristanišče v državi, ki ob geopolitičnih turbulencah časa, ki ga živimo, utegne postati pomemben akter pri stopnjevanju oboroževanja in militarizacije Slovenije ter širše regije, pri transportu, skladiščenju in pretovarjanju morda tudi orožja za množično uničevanje, od jedrskega do kemijskega in biološkega. Ne ve se, kaj je vse v zabojnikih, ki prihajajo in odhajajo. Pa ja, so se domači luški delavci – naj se jim kot zapriseženi mirovnik zahvalim – pridružili nedavnemu protestu sto tisočih kolegov stotih pristanišč v 22 državah po vsem svetu, najbolj množično v Sredozemlju, v okviru mednarodnega dneva ukrepanja proti pospešeni militarizaciji, trgovanju z orožjem in uporabi transportnih poti za oskrbo oboroženih spopadov, predvsem v znak solidarnosti s Palestino. In Koprčanke/Koprčani so kak teden nazaj izžvižgali ne samo nezaželenega govornika, velikega prijatelja klavca iz Gaze, ob 35. obletnici odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije 25. oktobra 1991 leta, pa tudi poudarjeno militaristično ikonografijo, s katero je naše mesto posilil vladni organizacijski odbor. Pričakoval sem, pa vem, da nisem bil sam v dvorani, da bodo tekmeci o vsem tem vendarle kaj povedali, se do teh reči opredelili, sporočili pristaniškim delavcem, da so protestirali upravičeno in jim izrazili solidarnost.
Naj spomnim, zlasti ob vprašanju voditelja večera vsem desetim, kaj bi storili takoj, ko bi se znašli na čelu občine, v prvih tednih, da smo pred 36 leti, maja 1990, že na prvi delovni seji občinske skupščine sprejeli izjavo o demilitariziranem statusu Kopra, zanimivo da soglasno, z glasovi tudi iz stranke, ki sedaj vodi nacionalno vlado in troši največ denarja davkoplačevalcev za oboroževanje. Napovedovala je nekako vseslovensko Deklaracijo za mir, ki je, s prvopodpisanim predsednikom predsedstva Milanom Kučanom, zablestela 7. februarja 1991. Sprejmem ugovor, da se listini nista prijeli, glede na to, kar jima je sledilo – intervencija JLA in desetdnevna vojna – in da o rečeh, kot sta varnost in obramba države, ne morejo odločati župani ali občinski sveti, toda gre za vprašanje vrednot, s katerimi se poistovetimo in ki tvorijo duh, razpoloženje, težnje in pričakovanja ljudi v slehernem lokalnem okolju. Nam ne more biti vseeno, ali bomo preko našega prostora posredno ali neposredno prispevali h genocidom, vojnim zločinom in sicer medčloveškemu pobijanju kje drugje ter hranili in napajali tveganje, da vse to zlo požre tudi nas. Nenazadnje, kaj če se ob pretovarjanju zabojnika z morebitno jedrsko ali drugo ubijalsko vsebino zgodi incident in slednja začne uhajati? A sploh vemo za protokole varnostnega ukrepanja?
Ni nepomembno, kar so nam predniki zapustili kot dediščino zgodovinskega poslanstva mesta in smo zapisali na hrbtni steni sejne dvorane Pretorske palače: »Pax in hac civitate et in omnibus habitantibus in ea« ali »Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem«. Bodo pretendentki in pretendenti za županski prestol o tem kaj povedali v soočenjih, ki so do nedelje še na voljo?
Aurelio Juri, Koper