Spomladi 2022, dober mesec po začetku ruske agresije na Ukrajino, so ob posredovanju Turčije in še koga v Carigradu sedli pogajalci obeh vojskujočih se strani in se dogovorili o marsičem, kar bi privedlo vojno do takojšnjega konca, a si je v nadaljevanju Ukrajina premislila. Po odsvetovanju britanskega premierja Johnsona, češ da agresorju ne gre popustiti, je predsednik Zelenski podpis sporazuma odklonil. Kot vemo, je bila prva in ključna zahteva Rusije ta, da ostane Ukrajina nevtralna oz. da se odpove članstvu v Natu, medtem ko želenemu vstopu v Evropsko unijo ni nasprotovala. V EU torej lahko, v Nato ne! In to kljub temu, da je Unija že bila sprožila prve sankcije proti Rusom in jih napovedovala še več ob morebitnem vztrajanju pri invaziji. Zamera med Moskvo in Brusljem je že bila nastala in se ostrila do mere, da bi z leti prerastla v odprto bojevito sovražnost med stranema, predvsem s strani EU do RF.
Marta Kos, naša evrokomisarka, pristojna za širitev, ki da je delala »podnevi in ponoči« za članstvo Ukrajine, je nedavno sporočila, da je slednje neizogibno in za državo najmočnejše varnostno jamstvo. Ne vem, ali je enako prizadevno garala tudi pri kandidaturah na zahodnem, zaenkrat še relativno mirnem Balkanu?! Sicer je najbolj zanimiv njen poudarek na varnostnem jamstvu za Ukrajino, ko in če bi uspela dokončati pristopna pogajanja in končno vstopiti v EU kot njena 28. članica.
Od 29. marca 2022 v Carigradu bo kmalu minilo 4 leta in pol, vojna je v tem času eskalirala ne le na ukrajinskih frontah, ampak tudi z ukrajinskimi vdori, najprej kopenskimi, nato še zračnimi, na rusko ozemlje, po pravilu oko za oko, ter v odnosu Bruslja do Rusije z vse bolj neposrednim bojnim angažiranjem članic Unije v pomoč Ukrajincem, a iz Kremlja še ni slišati besede ugovarjanja temu, da slednji vendarle uresničijo sanje pridružitve »EUldoradu«. Sprašujem se, do kdaj?! Problem vidim v tem, da evropski voditelji, po ponavljajoče izkazani svojeglavosti ameriškega predsednika Trumpa glede prihodnosti Nata in njegovih grožnjah o izstopu ZDA iz zavezništva, češ da jim Evropa ne vrača, ne v pomoči pri njihovih vojnih avanturah (beri tokrat Iran), še manj v denarju, kar one trošijo domnevno za njeno varnost, že pospešeno delajo na tem, da sama EU postane neka vrsta zmanjšani evro-Nato. Oziroma da se sama toliko oboroži, opremi in usposobi, da pomoči in varnostnih jamstev s strani velike čezatlantske tetke ne bo več potrebovala. Načrtovanih je za to operacijo kar 800 milijard evrov (Slovenija bi se s to vsoto preživljala in se razvijala nadaljnjih 45 do 50 let!), ob tem da že danes vse članice unije skupaj presegajo za nekajkrat konvencionalne bojne zmogljivosti Ruske federacije, le da skupnega, enotnega poveljstva še ne premorejo in da jim je tudi proizvodnja orožja počasnejša ter dražja. In medtem se evropska »koalicija voljnih« že pripravlja na še bolj neposredno asistenco Ukrajincem z napotitvijo svojih čet v Ukrajino, sicer, pravijo njeni pobudniki s francoskim Macronom na čelu, da šele takrat, ko bo doseženo premirje. Nekdo, kot naš premier, razmišlja celo o Natovem zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino, ki ga je bil predlagal že pred 4 leti, a mu takrat ni nihče sledil, ker bi ta poteza privedla do neposredne vojaške konfrontacije z Rusijo oz. do sestrelitve ruskih letal in do hudega tveganja tretje svetovne vojne. No, danes Janša ni več sam.
Ob vsem tem so vrhovi EU, z našo z ukrajinskimi pristopnimi koraki vzhičeno Marto Kos vred, še prepričani, da svojega pristanka na to članstvo Ukrajine Moskva ne bo preklicala?
Spomnimo, da je bil glavni motiv agresije 22. februarja 2022 preprečitev vstopa Ukrajine v Nato oz. obratno, ker je bil viden kot grožnja ruski varnosti. Kaj si, spoštovana bralka/bralec, predstavljaš, da bi se zgodilo, ko bi v novih okoliščinah to sedaj storila evropska različica Nata?
Sam trdim, da bolj ko ta metamorfoza napreduje, bolj se oddaljuje članstvo Ukrajine v EU, preprosto zato, ker ob želenem mirovnem dogovoru, do katerega bo moralo slej ko prej priti, ruskega pristanka na to ne bo več!
Aurelio Juri, Koper