Na vprašanje, »ali želimo JEK 2«, lahko dobimo odgovor na referendumu. Vendar se je sedanja vlada referendum odpovedala, niti ga ni v koalicijski pogodbi. Mar se boji izvedeti voljo ljudstva?
Na vprašanje, »ali potrebujemo JEK 2«, je odgovor malo daljši. Potrebujemo zanesljivo, cenovno dostopno, trajnostno energijo. Odločitev o energetski usmeritvi za nadaljnjih sto let mora temeljiti na strateški oziroma celoviti presoji vplivov na okolje (CPVO), ki naj bi zagotovila, da okoljski, razvojni, družbeni in ekonomski vidiki vplivajo na odločanje v trenutku, ko so vse možnosti še odprte. Ali je to jedrska energija, ki nas peha v uvozno odvisnost? Ne pozabimo, tehnologija, oprema, gorivo in posojila bi bila iz tujine, domači bi ostali zgolj radioaktivni odpadki. Ali so primernejši domači obnovljivi viri, ki zagotavljajo energetsko neodvisnost? To bo pokazala vključujoča in pravočasna strateška presoja možnosti, vnaprej favorizirati ali diskriminirati posamezne rešitve ni primerno.
Na vprašanje, »ali zmoremo JEK 2«, pa je odgovor najtežji. Poznamo optimistične napovedi, koliko bi stala naložba in koliko časa bi trajala gradnja, dodatni nujni stroški še niso znani. Kaj pa, če bi šlo kaj narobe? Gibanje »Mladi za podnebno pravičnost« ima kritično stališče, saj opozarja na visoka tveganja in celo možen bankrot države. Vendar pa se zgodba s financiranjem JEK 2 komaj začne, saj bi morala jedrska elektrarna obratovati konkurenčno drugim virom elektrike v celotni šestdesetletni načrtovani dobi. Študije (Lazard, World Nuclear Industry Status Report, Medvladni panel za podnebne spremembe) pa dokazujejo, da bi bilo možno zagotoviti elektriko iz obnovljivih virov v pol krajšem času kot iz jedrske, tudi za pol nižjo ceno. In kar je najbolj skrb vzbujajoče, čez nekaj desetletij bo elektrika iz obnovljivih virov občutno cenejša kot jedrska. Kdo bo takrat kupoval jedrsko elektriko ali plačeval izgubo jedrske elektrarne? Ne nazadnje, če vloži država vsa finančna sredstva v gradnjo JEK 2, kaj bo potem s socialo, zdravstvom, šolstvom, izobraževanjem …
Decembra 2020 je tedanji in sedanji minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec na State Departmentu podpisal memorandum o razumevanju v zvezi s strateškim civilnim jedrskim sodelovanjem. Dve leti kasneje je prejel naslednje novinarsko vprašanje: »Ni nobenih razlogov, da bi sedaj hiteli z nuklearko, razen če so kakšni osebni interesi, obljube, zagotovila … Ste jih vi kot infrastrukturni minister morda dali komu, Američanom?« In je odgovoril: »Lepo vas prosim, no … Tukaj gre izključno za skrb, da zagotovimo energetsko neodvisnost za naslednje generacije.« Zdaj naj bi vlada podpisala medvladni sporazum z ZDA na področju jedrske energije. Je to res izključno skrb za naslednje generacije? Zakaj se meddržavni sporazumi sklepajo pred zaključkom primerjalne presoje različnih energetskih scenarijev? Skrb za generacije bi zahtevala preglednost, ne tajnih sporazumov.
Torej, ali bo vlada projekt prepustila Američanom? Medvladni sporazum pomeni podrejenost ameriški tehnologiji v trajanju obratovanja JEK 2. Sporazum slabi slovensko pogajalsko izhodišče pri izbiri dobavitelja, ceni, pogojih vzdrževanja … Če gre res »izključno za skrb naslednje generacije«, zakaj vlada ni pripravljena počakati na strateško CPVO in zakaj se izogiba referendumu? Morda ne gre za energetsko neodvisnost, temveč za politično in poslovno zavezo, sklenjeno že leta 2020.
Smo na zgodovinski prelomnici: ali bomo vztrajali pri centraliziranih, od uvoza odvisnih virih energije ali pa se bomo odločili za decentralizirano obnovljivo energetiko in demokratični razvoj. Mi zagovarjamo slednje – energetsko demokracijo.
Matjaž Valenčič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije- ZEG