Pa začnimo kar s pomanjkljivim informiranjem gostov. Niso bili obveščeni, da se glavna cesta imenuje Cesta svobode in da stanujejo v ulici pisatelja Ivana Cankarja. Pa bi informacija, če že ne o svobodi, pa vsaj o pisatelju Cankarju in njegovem pisanju o značaju Slovencev bila zanimiva; denimo o hlapcih, za hlapce rojenih, pa o bratih po krvi, a tujcih po kulturi, kar je pogosto primer tudi v Srednji Evropi. Potem bi najbrž tako gostje kot mi vsi mogoče bolje razumeli politični in moralni skok smrti (salto mortale) naše vlade v zunanji politiki. Temu lahko dodamo še, da so politiki tudi s tem enaindvajsetim srečanjem dokazali svojo nesposobnost, saj so nas po tolikih srečanjih načrtno pripeljali na prag tretje svetovne vojne. Vendar poglejmo še nekaj vsebin, ki jih udeleženci na tem srečanju namerno (?) niso obravnavali, bile pa bi zrcalo današnjega sveta.
Najprej jezik sporazumevanja: praktično vse informacije in govori so potekali v angleščini. Mimogrede – tudi slovenski udeleženci so zamudili priložnost, da govorijo svoj materni jezik oziroma uradni jezik države Slovenije. Takšno hlapčevanje angloameriški kulturi ter jeziku je diskriminacija, v nasprotju s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, in je zanikanje mnogih mednarodnih dokumentov. V prihodnje naj uporabijo vsaj vseh šest privilegiranih jezikov v OZN, to je poleg angleščine še arabščino, francoščino, kitajščino, ruščino in španščino.
Priprava nove vojne: ker je Rusija vse večkrat navedena kot sovražnik, bi lahko neodvisna skupina strokovnjakov analizirala dogajanja zadnjih dvajsetih let (čas blejskih srečanj); kaj, kdo, kako in zakaj je načrtovano ustvaril tega sovražnika Evrope. Analiza bi najbrž vsebovala dokaze o zavajanju, hinavščini, laganju, pohlepu itd. In ne pozabimo: tudi sramotni kolonializem ter obe katastrofalni svetovni vojni so skotili politiki tu v Evropi.
Dvajset let napredovanja ali nazadovanja: neodvisna analiza dogajanja v tem času bi najbrž pokazala izjemno napredovanje na področju tehnologije, še posebej vojaške, in izjemno nazadovanje medčloveških in mednarodnih družbenih razmer. Temu prikazu bi za začetek zadostoval podatek o izdatkih za nakupa orožja. V teh dvajsetih letih je bilo porabljenih štirideset do petdeset tisoč milijard za orožje oziroma ubijanje (za lažje razumevanje – to je tristo trideset milijonov vsako uro). To pove vse o človekoljubju (humanosti) politikov.
Mi in Evropa: Evropa, predvsem pa Evropska unija, se je v tem času spremenila v ogromen birokratski aparat privilegiranih politikantov. Evropsko unijo so, tako kot Slovenijo, ugrabile politične stranke in pohlep mednarodnega kapitala. Cilj ustanoviteljev Evropske unije, to je zbliževanje ljudi, državljanov Evrope, povezovanje, sodelovanje z enakopravnim sporazumevanjem, oblikovanje evropske zavesti, so politiki in stranke očitno zavrgli. Zlovešče posledice tega so vsak dan bolj vidne.
Avtokracija ali demokracija: glede na domače in tuje razmere bi bilo danes najbolj zanimivo vprašanje, kako zaustaviti avtokrate (kot so Trump, Netanjahu, Janša itd.), ki škodujejo lastni državi in hkrati rušijo mednarodno ureditev. Njihovo samovoljo in samopašnost že plačujemo ljudje na vojnih bojiščih, s porastom revščine, z rušenjem mednarodne pravne ureditve ter na pogorišču civilizacijskih vrednot. Med ljudmi pa vendarle hitro narašča spoznanje, da demokracija ni samoumevna, temveč se moramo zanjo boriti.
Če bi takšne in podobne vsebine obravnavali na Bledu, bi lahko govorili o oblikovanju političnega bisera. Tako pa je tudi tokratno srečanje z naslovom »Moč za sooblikovanje prihodnosti« pokazalo zgolj nesposobnost in nemoč politikov. Srečanje je tako v resnici bilo zgolj politični turizem in zelo bleda senca naravnega bisera – našega Bleda.
Janez Zadravec Klugler, Maribor