Slika avtoritarne osebnosti, upognjenega hrbta navzgor, proti najbolj agresivnemu svetovnemu policaju, ki naj bi bil poklican, da ureja svetovni red. Podložen torej njemu, Bruslju le delno z utemeljitvijo, da smo člani EU. Zato pa toliko bolj pritiska navzdol. In takšno mišljenje delijo praktično vsi pripadniki stranke SDS. Enako tudi vsaj šefi NSi, v koaliciji s SLS in Fokusom. S tem da pri njih prevladuje tudi prepričanost, da moramo biti toliko in tako oboroženi, da se nas bodo drugi bali. Kar v nadaljevanju pomeni potencialno reševanje morebitnih konfliktov z nasiljem. Ali po svetopisemsko zob za zob. V mojih očeh, ki sem psiholog, pa je to pobalinska miselnost. Ki jo odlikuje: ker sem tako močan ali oborožen, mogoče celo s pištolo, bom jaz ukazoval drugim otrokom, kako se bodo obnašali ne samo tisti v moji klapi, pač pa tudi vsi drugi, ki se bodo prišli igrat na moje dvorišče. Ki je edino, ki šteje.
Duhovit komentar, ki ga takoj podpišem: nihče ni porabil toliko besed kot Logar, da ni povedal nič. In tak človek je bil v najožjem krogu kandidatov za predsednika države. Kar dovolj pove o volilnem telesu, ki pada na izrečeno (na obljube), ne zna pa presojati o primernosti glede na preteklo obnašanje, stališča ali storjeno. Kakor da je volilno telo rahlo dementno: pozablja minule izkušnje, pretrpljene na lastnem hrbtu, premami ga le trenutno izrečeno.
Večjo samostojnost ali samozavest, tudi demokratično miselnost v svetovnem merilu (da so vse države enakopravne, ne glede na velikost), kažejo levičarji. Nekoč že Titov ne velikemu Stalinu. Sledi pa žal propad teh vrednot, ko je srbski vožd hotel, da velja glas vsakega prebivalca, ne pa glas republik. Kar bi bilo zanj kot sekirica v med, kajti Srbija je bila najštevilčnejša. Skratka, stranka Mi, socialisti, je skoraj nekritični naslednik te usmeritve. Žal pa je Kordiš malo naiven, rekel bi, da je kot trmast otrok. Nesposoben sprejemati določene kompromise glede na realitete.
Zrela človeška oseba, ko preraste svoje ozkosti (ko se otrok socializira in pridobi široka razgledanostna obzorja), obdrži svojo pokončnost, svoja temeljna stališča in vrednote. Ki pa jih malo upogne zato, da ne povzroča prevelikih konfliktov v okolju, v katerem mora funkcionirati. In takšno obnašanje odlikuje Svobodo, tudi SD, najbolj pa stranko Levica (ki skupaj z Vesno poudarja varstvo narave, ne le enakopravnost in dostojanstvo vseh ljudi).
Druge kandidatke pa bolj po vetru: všečno enkrat na levo, drugič na desno. Tako bo tudi po volitvah: že zdaj trenirajo, da bodo jeziček na tehtnici. Predvsem Resni.ca, ki pa zgolj agresivno maha z zastavo lažnih argumentov.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana