Kar nekaj jih poznam, celo ponosni so na to, češ, nas pa že ne bodo za nekaj vlekli. In nas imajo, janševe in ne-janševe, za zaslepljene bedake. O novih Slovencih tod ne bom razpredal, saj ti zbegano tavajo po nekem drugem vesolju. V takem, kjer njihov predsednik razglaša, da delimo vrednote z morilci otrok. Le kdo ga je pooblastil za take izjave, morda večina od tistih, ki so ga volili? Janševim ne zamerim njihove čustvene opredeljenosti, navsezadnje je tudi to njihova demokratična pravica in dokaz, da zmore reka resnice teči tudi po strugah zmote. Potem pa nas je tod še okrog tretjine takih, ki nam srce bije za ustavo, za socialno državo. Komunajzarji nam pravijo in vsepovsod z nami, kot nekoč otroke z dimnikarji, strašijo ljudi. V 212 občinah premorejo še pa še prižnic za oglaševanje. V pretežni meri nam je komunajzarjem bližji spodobnejši besednjak, lastno pa nam je tudi, da se takoj po izvolitvi navdušujoče zravsamo med sabo. Česar na strumnem desnem polu ne počnejo, dane besede se držijo, pa čeprav je treba oddati glas tudi v bran kakšnemu sleparju med njimi. Nekateri ali nekatere med njimi, ki so v lastni občini izgubili bitko za županjo, poslali pa so jo na republiško raven, se imajo samozavestno celo za gradnike demokracije, pomembnejši kot je RTVS. Sveta preproščina!
Tole pisanje končujem s spominom na svinčene čase in na pogovor z znancem, velikim intelektualcem z zavidljivim enciklopedičnim znanjem. Pogovori z njim so bili vsakič navdušujoč mentalni tek čez ovire. Ko sem mu kdaj pa kdaj (pre)goreče razlagal o kapacitetah ljudstva, me je vsakič podučil: Jože, ne pozabite, da je Hitler prišel na oblast po demokratični poti, da je, še preden se je podal v pogrom zoper drugačne, zoper Jude in Slovane, najprej zaprl in odstranil nemške intelektualce, ljudstvo pa je z dvignjeno roko, zbito v kvadratne ešalone ljubezni in slepe predanosti, korakalo za njim in pustošilo po Evropi. Ker mu je obljubljal sužnje. Dandanašnji se vse pogosteje spomnim na to njegovo misel. Tako hudičevo nevarno se razpleta po svetu. Nekaj naših političnih stremuhov, ki so se kot ščurki zalezli v razpoke med nami, z njimi tržijo in jih razpihujejo, pa podobno kot pred koncem druge vojne na bežigrajskem stadionu, prisegajo v našem imenu zvestobo tistim, ki nas potiskajo v mračnjaštvo. Prepričan sem, da so tudi med njimi taki, ki se s tako politiko ne strinjajo. Včasih se mi zdi, da so to, kar živim, le moraste sanje. Žarek upanja mi dajejo le izidi volitev v nekaterih skandinavskih državah, v Berlinu, Gradcu … Zlasti pa naša civilna družba in v pomembni meri tudi javni RTVS servis, ki se jih sejalci sovraštva bojijo, saj jim uspešno razblinjajo mračnjaštvo duha. Črna kocka ne sme biti pozabljena.
Josip Meden, Ljubljana