Pred davnimi časi je v deželi Samooklicariji živel samooklicani kralj. Kralja so imeli podložniki radi – no, vsaj večina – ker je skrbel, da so bili otroci lepo počesani in da so pred spanjem vedno pospravili copate.
Tudi samooklicani kralj je imel rad svoje podložnike. No, vsaj večino; v deželi Samooklicariji so namreč živeli tudi take podložnice in podložniki, ki samooklicanemu kralju nikakor niso bili po volji. Že res, da so bili po svetu znani in spoštovani. Že res, da so morda odkrivali vedno kaj novega, da so pisali imenitne knjige, da so ustvarjali sijajne umetnine. Ampak samooklicanemu kralju je bilo vse to od sile zoprno. Sam je namreč v šolo hodil samo ob športnih dnevih, zato mu je bilo vse, kar so te sitnice in sitneži ustvarjali in govorili, španska vas.
»Kaj nam je tega treba,« se je jezil. »Kdo potrebuje imenitne knjige, nova odkritja in sijajne umetnine?« je rohnel, kadar se je srečal s samooklicanimi kralji sosednjih dežel.
»Edina knjiga, ki so mi jo kdaj brali, je bila tista o cesarjevih novih oblačilih,« je pravil svojim prijateljem. »Vsi vemo, kako so se nebodijihtreba izumitelji in umetniki ponorčevali iz ubogega poštenega cesarja, da se je revež na koncu podložnikom pokazal tak, kot ga je rodila njegova presvetla mati.« Na tem mestu se je samooklicanemu kralju milo storilo. »Pa še jim ni bilo dovolj,« je zajokal, »na koncu je še neki brihtnež vsemu svetu oznanil, da je cesar nag.«
Tako je samooklicani kralj povsem upravičeno gojil zamero do vseh podložnic in podložnikov, ki so si drznili razmišljati ali ustvarjati. »Samo meglo mešajo,« je vil roke, »to pa znamo povsem dobro tudi jaz in moji samooklicani prijatelji. Nobene konkurence ne potrebujemo.«
Samooklicani kralj je naščuval svoje podložnike, da so metali kamenje in gnilo sočivje za vsakomer, ki si je v deželi Samooklicariji še drznil razmišljati in ustvarjati. Zato tudi ni bilo nikogar, ki bi končal to basen.
Saj res, kje je zdaj ta dežela? Je že kdo slišal zanjo? Le kam se je skrila?
Marjeta Lubej, Gradac