Ustava sicer predvideva še vmesno raven upravljanja, to so pokrajine, a te nam doslej ni uspelo ustanoviti. Struktura veljavnega modela upravljanja države očitno ni ravno primerna, kar je nedvomno eden pomembnih razlogov za njegovo vse prej kot zadovoljivo učinkovitost. Slovenija bi z ustanovitvijo pokrajin gotovo veliko pridobila in zanimivi so razlogi, zakaj te možnosti ne izkoristimo. O njih bo nekaj več povedanega tudi v tem zapisu.
Najprej pa nekaj novejših mnenj stroke o pokrajinah. Članek na to temo in z naslovom »Ali Slovenija potrebuje pokrajine?« je 5. 9. 26 v Delu objavil Bojan Bugarič, profesor prava. Kot že njegov naslov pove, članek nakazuje možnost, da so predvsem manjše države, kot je Slovenija, razvojno uspešne tudi brez njih. Primer, ki to praktično potrjuje, naj bi bila Irska. Bugarič je slej ko prej eden redkih intelektualcev, ki v javnosti sprožajo dileme o smiselnosti pokrajin. Kmalu za njim (17. 9. 26) je Franc Grad, tudi profesor prava, o problematiki pokrajin spregovoril v članku, ki ga je pod naslovom »Brez pokrajin Slovenija tvega razvojni zastoj« objavila revija Finance Manager. Kot povesta že naslova njunih člankov, vrednotita omenjena avtorja vlogo pokrajin dokaj različno. Podobno kot Grad jo vrednoti tudi skupina strokovnih izvedencev, ki delujejo v okviru civilne družbe Sinteza KCD. Ti so v zvezi s pokrajinami pred nedavnim zapisali tudi naslednje: »Če želi Slovenija zmanjšati centralizacijo, okrepiti regionalni razvoj in izboljšati učinkovitost javnega upravljanja, je ustanovitev funkcionalnih in finančno vzdržnih pokrajin eden ključnih korakov v tej smeri.«
Glede na to, kar navajam zgoraj, ne gre dvomiti, da večina relevantne stroke podpira ustanovitev pokrajin v Sloveniji; še več, pokrajine naj bi bile eden naših ključnih razvojnih dejavnikov, in če bomo z njihovo ustanovitvijo še odlašali, bomo s tem svojo prihodnost resno prizadeli.
Ustanovitev pokrajin podpirajo tudi vse naše politične stranke, vsaj če sodimo po tem, kar so zapisale v svojih predvolilnih programih. Večina nas torej meni, da pokrajine potrebujemo, podpiramo njihovo ustanovitev in tudi ustava nas zavezuje, da to storimo. Pa vendar se nič od tega ne zgodi; tako ni zgolj letos, saj nekateri čakamo že veliko let, da se bo politika vendarle lotila njihovega ustanavljanja. Kaj naj bi torej bili razlogi, da se glede pokrajin nič ne zgodi? Sam menim, da gre predvsem za naslednje.
Ustanovitev pokrajin je nedvomno zahteven projekt, ki glede na ustavno določbo potrebuje dvotretjinsko parlamentarno podporo, to pa je v naših razmerah težko doseči. Vsaka koalicijska vlada, ki bi se ga lotila, bi se torej izpostavila tveganju, da z njim ne bo uspela, in njegovo izvedbo zato prepušča svoji naslednici. Ta argument sledi razlagi, ki jo nekateri že nekaj časa ponavljamo, da namreč politična ureditev, po kateri parlament delimo v dva nasprotna tabora (koalicijo in opozicijo), bistveno otežuje predvsem razvojno upravljanje države. Bojim se, da dokler te neprimerne delitve parlamenta ne bomo odpravili, tudi pokrajin ne bomo imeli.
Še ena razlaga, zakaj težave s pokrajinami: naša demokracija se nam je v veliki meri izrodila v vladavino političnih strank (strankokracijo), ki splošne družbene interese vse pogosteje podreja strankarskim in tudi osebnim, vse manj spoštuje splošne družbene vrednote in tudi svoje temeljno poslanstvo (učinkovito upravljanje države v korist večine) vse slabše uresničuje. Pokrajine bi bile za strankokracijo moteče iz več razlogov. Eden je to, da bi njihova uvedba pogojevala znatno decentralizacijo politične oblasti, saj naj bi pokrajine prevzele znaten del aktivnosti, ki so danes v pristojnosti centralne oblasti. Slednje velja predvsem za razvojne aktivnosti, ki jih oblast sicer sedaj izvaja vse prej kot zadovoljivo, predstavljajo pa pomemben element njene politične moči in tej se je težko odreči. Razvojne aktivnosti so neredko tudi dobro gojišče korupcije in tudi te priložnosti bi bile z ustanovitvijo pokrajin prizadete. Domnevam torej, da politične stranke ustanovitev pokrajin odpirajo zgolj formalno, ne gre pa pričakovati, da se bodo projekta stvarno lotile.
Naj zaključim. Osebno menim, da bi bila Slovenija danes razvojno precej bližje Švici, če bi že pred 30 leti ustanovili pokrajine, saj bi s tem pomembno izboljšali splošno učinkovitost upravljanja države. Če so zgoraj navedeni razlogi, zakaj tega nismo storili, prepričljivi, lahko pričakujemo, da pokrajin še lep čas ne bomo imeli. Slovenija mora namreč najprej temeljito prenoviti (demokratizirati) svoj politični model (volilna zakonodaja, oblikovanje vlade …), saj sedanji tako zahtevnih projektov, kot je ustanovitev pokrajin, ni sposoben pa tudi ne pripravljen izvesti.
Andrej Cetinski, Ljubljana